Ne gre za neko redko in neznano prehransko motnjo, temveč za motnjo, ki velja za najpogostejšo in je skladno s sodobnim načinom življenja lahko prisotna pri marsikom, ki se tega sploh ne zaveda. Tako malo o njej lahko vemo zgolj in samo zato, ker je bila na seznam prehranskih motenj uvrščena šele pred kratkim.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Tekmovalec slovenskega MasterChefa prvič postal očka

Žiga Škvorc, ki je v deveti sezoni oddaje MasterChef Slovenija osvojil tretje mesto, je pred dobrim tednom dni prvič postal očka.

Če se osredotočimo na sodoben način življenja in prehranske smernice, ni težko izluščiti bistva – hrana ima poseben status. Je izrednega pomena, a zgolj v ustreznih količinah in oblikah, po drugi strani pa predstavlja nekaj, s čimer posameznik lahko dokazuje svojo samostojnost, samosvojost in integriteto. Primer: sodobna, zdrava, ozaveščena in neodvisna ženska ve, kaj, kdaj in koliko jesti. Skrbi za zdravo telo in stas, prehranjuje se neoporečno, šteje kalorije in se po vsej verjetnosti drži neke diete. A kljub temu noče, da bi ji sodobna družba zapovedovala, kakšno mora biti njeno telo in kakšna njena prehrana, zato se hkrati odloča tudi jesti in piti tisto, kar ustreza samo njej, četudi (ali pa kar namenoma zato ker) to ne sovpada s predpisanimi smernicami. Tako na neki način izraža svojo neodvisnost in nadzor nad svojim telesom. To dvojnost – četudi mislimo nasprotno – seveda skrbno lansira sodobna potrošniška družba. Vsaka dieta ima grešne dneve. In ta nasprotujoča si dvojna podrejenost hrani povzroča kar nekaj težav.

Status hrane

Čeprav se ne zavedamo, se svet močno vrti okrog hrane. Medtem ko ena polovica sveta strada, se druga prenajeda. Medtem ko se na eni strani v trgovinah kupuje samo lepa jabolka, se na drugi strani kuha kompote iz jabolčnih olupkov kot opomin proti zavrženi hrani. Medtem ko smo na dieti, imamo enkrat na teden pravico zaužiti vse tisto, čemur se odpovedujemo. Hrana ima v sodobnem svetu zanimiv status. Če je po eni strani ključ do zdravega in daljšega življenja, pa na drugi strani pomeni uteho v hudih trenutkih. Samo zamislite si, kako moderno je postalo privoščiti si kaj, po čemer hrepenite, kar tako, ker se imate radi ali je lep dan. Ali kako normalno je v čustvenih krizah vase zbasati cel liter sladoleda. Kako povsem logično se je s praznikov in družinskih srečanj vrniti kak kilogram težji ali kako zelo sproščujoče si je ob koncu tedna pred televizorjem v tišini in temi privoščiti celo vrečko čipsa, namesto da bi večer preživeli v družbi prijateljev.

Prenajedanje

Verjetno vsak od nas pozna vsaj enega od zgoraj omenjenih primerov. Čeprav se načelno trudimo živeti zdravo, vsake toliko vsak od nas pride v položaj, ko se prenaje. Čisto po lastni odločitvi. Morda zato, ker je v družbi in se ima lepo, morda zato, ker je dosleden pri strogi dieti in naposled nekoliko popusti, morda zato, ker je pod stresom, v čustveni stiski, ima težave, ali pa preprosto zaradi preobilice dela ne utegne redno in dovolj jesti, ko pa si po nekem času vendarle lahko vzame čas, da se normalno naje, se seveda zelo naje. Preveč naje. Navsezadnje ni konkretno jedel že nekaj dni. Prenajedanje v sodobnem hektičnem in stresnem času ni nič novega niti ne nenavadnega. In kot je razvidno, je pogosto pogojeno s kakršno koli obliko stresa. Predvsem zato, ker hrana v ogromnih količinah naenkrat povzroči tako imenovano sladkorno omamljenost – stanje otopelosti in praznine, ki vsaj za nekaj trenutkov na videz reši vse naše čustvene in psihične stiske. Deluje torej kot droga. 

Motnja kompulzivnega prenajedanja
Čeprav se k prenajedanju občasno zatečemo vsi, pa nekateri v duševnih stiskah in stresu zaznajo, da jih hrana za nekaj časa pomiri. Takrat se k prenajedanju začnejo zatekati redno – čeprav morda nezavedno – in ga postopoma ne zmorejo več nadzirati. Takrat govorimo o kompulzivnem prenajedanju, ki velja za najpogosteje prisotno motnjo hranjena, za katero se marsikdo ne zaveda, da jo ima. V nasprotju s preostalimi motnjami hranjenja, kot sta anoreksija in bulimija, kompulzivnih jedcev ne skrbijo posledice, ki jih bo ta količina zaužite hrane pustila na njihovem telesu. Med kompulzivnimi jedci je pravzaprav tudi veliko športnikov in posameznikov, ki s težo nimajo težav, so pa pod velikim stresom. Nedavno je o svojih težavah s to motnjo spregovorila nekdanja teniška igralka Monika Seleš, ki je svoj čas po pomembnih tekmah ter napornih treningih in odrekanju redno izpraznila vrečke čipsa in posode sladoleda, da je stres nekoliko omilila.

Kdo in kako
Da lahko govorimo o motnji kompulzivnega prenajedanja, se moramo prenajesti vsaj enkrat tedensko več mesecev zapored. Prenajedanje lahko sprožijo čustvene in psihične težave, stres, napor, osamljenost, tesnoba, depresija, občutek zavrnjenosti ipd. Pogosto so vzrok tudi pretirane in neuspele diete. Mnogi posamezniki, zlasti pri strogih dietah, se na tako imenovani grešni dan radi zatekajo k prenajedanju v prepričanju, da bodo vse to v naslednjih dneh s strogo dieto tako ali tako izničili. Ko to začnejo početi redno, hrana postane tolažba. Ko občutek otopelosti mine, pa nastopi občutek sramu, tesnobe in krivde zaradi izgube nadzora. Nekateri se prenajejo celo do točke fizične bolečine in slabosti. Mnogi razkrivajo, da se je njihova motnja začela iz dolgočasja, kar niti ni tako zelo nenavadno, saj sodobna družba in mediji skorajda poveličujejo samotne večere ali vikende pred televizorjem z vsemi najljubšimi prigrizki. Uživanje v tako imenovani tolažilni hrani je postal trend, ki mnoge – tako moške kot ženske – zapelje v kompulzivno prenajedanje.

Stara težava, nova motnja
Čeprav takšne prehranjevalne anomalije poznamo že kar nekaj časa, pa je motnja kompulzivnega prenajedanja uradno postala motnja šele pred kratkim. Predvsem zato, ker je v medicinskih krogih dolgo veljalo prepričanje, da je kompulzivno prenajedanje posledica posameznikove odločitve, in zato ne more biti motnja. A posameznik, ki se kompulzivno prenajeda, tega ne more nadzirati, sčasoma pa ta motnja lahko močno prizadene tudi njegovo fizično zdravje, saj postopoma lahko vodi v debelost in vse z njo povezane bolezni. Motnja lahko prizadene tako moške kot ženske, prav tako ne izbira med starostnimi skupinami. Ogrožen je vsak, ki v hrani najde rešitev za začasen pobeg od stresne resničnosti.