Alenka Kozolc Gregurić je šla po diagnozi v boj za svoje zdravje. Imela je kup operacij in kemoterapij, ki so jo precej oslabile, povzročile veliko bolečin po njenih sklepih, vendar so tudi pomagale ugonobiti tumor. Počasi se je začela vračati v življenje. »V zadnjih mesecih, odkar sem spet delovno aktivna, sem odigrala nekaj ponovitev predstave Cvetje v jeseni, ki se bo s koncem letošnjega leta po petih letih uprizarjanja poslovila. Decembra bomo v Cankarjevem domu odigrali še zadnji ponovitvi. Doživeli smo jih 172 in to je prelep uspeh,« zadovoljno pove Alenka, ki je znova sodelovala s produkcijsko hišo Mangart. Veselila se je tudi vrnitve pred televizijske kamere. »Posneli smo kar nekaj prizorov za nadaljevanko V imenu ljudstva, ki jo bodo spomladi predvajali na nacionalni televiziji. Fino je bilo po dolgem času spet stati pred kamero. Moram priznati, da sem prav uživala,« pove simpatična igralka.

Elza za otroke in odrasle

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Challe Salle bo spet postal očla

Glasbenik je z ženo Yvonne potrdil, da v letu 2025 prihaja dojenček.

Zaradi bolezni, pa tudi možnosti okužbe, se je dolgo držala doma, saj ni smela tvegati kakšne viroze ali prehlada. Vendar je tudi pogrešala obisk kakšne kulturne prireditve, kamor so jo prej redno vabili. Zdaj se občasno z veseljem odzove povabilu. Zato se niste zmotili, če ste jo pred nekaj dnevi videli v kinu. »Povabljena sem bila na predpremiero filma Ledeno kraljestvo 2, za katerega sem posodila glas Elzi. Čisto ganjena sem bila, ko sem videla, da na predstavo skupaj s starši prihajajo majčkene punčke, oblečene v Elzo ali Ano. Med gledanjem sem med svojimi prizori godrnjala in se krčila na sedežu, vedno imam na začetku na svoje delo takšne odzive, toda vseeno so me oblivale solze na istih mestih, kjer sem že med snemanjem požirala solze,« je iskrena igralka, za katero je življenje po bolezni še vedno izziv. »Poskušam živeti tako, da se ves čas in bolj zavedam lepote. Da sem ves čas pozorna na dragocenost dragih mi ljudi, na neverjetno, ampak res neverjetno lepoto narave, na trenutke miru v duši, na dejstvo, da me nič ne boli, da hodim, vidim, slišim in da nisem lačna in žejna, da diham s polnimi pljuči, da sem svobodna. Poskušam se bolj zavedati svojih potreb. Se slišati, se bolj zavedati same sebe. Se zares videti, tako kot vidim druge ljudi. Ker lahko zelo hitro vse to izgine. Pravim poskušam, ker ni lahko, še vedno se sestavljam, pobiram, pa spet padam …« pove in doda, da je v njej še živa bolečina ob smrti Paše.

Paša, zbogom!

»Pol leta je minilo, odkar smo se poslovili od našega Paše, pasjega člana družine, in šele zdaj me misel nanj in na dejstvo, da ga ni več tu, ne spravi več v solze. Skupaj smo bili tretjino mojega življenja, in ker je bil petnajst let z mano vedno in povsod, sem njegovo smrt doživela, kot bi mi amputirali del duše. Šele po njegovi smrti sem se živo zavedela, kakšen ritem je dajal mojemu življenju, koliko stvari sem doživela z njim in zaradi njega, koliko sem spoznala ljudi, ulic, kotičkov, ki jih brez njega ne bi nikoli. Kako sem bila zdrava zaradi njega! Če dobro pomislim, sem zbolela takrat, ko se je on postaral in nisva več mogla hoditi nekaj ur dnevno, kot sva prej,« jo stisne pri srcu. Vendar je velika borka, ki se je odločila za življenje.