Parkinsonova bolezen je počasi napredujoča neozdravljiva degenerativna bolezen možganov, katere vzroka ne poznamo. Glavna značilnost je propadanje dopaminskih nevronov, zaradi česar v možganih primanjkuje dopamina. To se izraža v motoričnih in nemotoričnih simptomih, kot so tresenje, togost mišic, počasnejše gibanje in izguba ravnotežja, prebavne motnje, nespečnost in težave z mehurjem. Prizadene predvsem telesno gibanje, bolnika pa počasi onesposobi za samostojno življenje.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kdo je Justin Baldoni, ki ga obtožujejo spolnega nadlegovanja?

Blake Lively je v petek vložila tožbo proti svojemu soigralcu in režiserju filma Konča se z nama Justinu Baldoniju. Razlog domnevno spolno nadlegovanje.

Kompleksen pristop zdravljenja

Zdravljenje zahteva zelo kompleksen pristop, ki večinoma temelji na zdravljenju simptomov z zdravili, npr. levodopo, s katerimi se nadomešča dopamin. Kot je na predavanju, ki ga je v četrtek na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani organizirala Ameriško-slovenska izobraževalna fundacija (ASEF) v sodelovanju s Slovenskim društvom za nevroznanost Sinapsa, pojasnila Vesna Marija van Midden, se z nadomeščanjem dopamina sicer izboljša velik del simptomov, ki jih imajo bolniki s Parkinsonovo boleznijo. Še vedno pa ostanejo nekatere motorične in predvsem nemotorične težave. "Z napredovanjem bolezni je tudi odstotek nezdravljenih težav vedno večji," je opozorila.

Potepuški živec

Po njenih besedah tovrstne težave ostanejo, ker niso posledica okvar zgolj dopaminskih nevronov, temveč tudi tako imenovanih difuznih nevromodulatornih omrežij, povezave s katerimi tvori deseti možganski živec oz. vagusni živec. "Ta predstavlja pomembno vejo našega avtonomnega živčnega sistema. Izhaja iz možganskega debla in oživčuje strukture na področju ušes, grla ustne votline, žrela. Zaradi svoje neobičajne lastnosti, da zapusti področje glave in se potepa po telesu ter oživčuje večino organov v naši trebušni in prsni votlini, pa ga imenujemo tudi potepuški živec," je pojasnila.

Preko neinvazivne elektrostimulacije vagusnega živca bi torej, kot je dejala, teoretično lahko dostopali do omrežij in s tem lajšali težave, ki jih povzroča njihova okvara in bolnikom ostanejo tudi po tem, ko so že deležni zdravljena.

V doktoratu preučevala učinke elektrostimulacije vagusnega živca na bolnikih s Parkinsonovo boleznijo

V svojih raziskavah v okviru doktorata je pod mentorstvom Zvezdana Pirtoška in Maje Kojović tako hotela preučiti mehanizem tovrstne stimulacije in njegov učinek na bolnikih s Parkinsonovo boleznijo.

Čeprav je bilo po besedah mlade raziskovalke na to temo narejenih že kar nekaj študij, so se te izvajale na relativno majhnih skupinah bolnikov s Parkinsonovo boleznijo in kljub temu, da so pri metodi stimulacije vagusnega živca beležile izboljšave motoričnih sposobnosti pri bolnikih, niso podale odgovora, zakaj je do izboljšav sploh prišlo. Dodatno so se te raziskave osredotočale zgolj na razliko med stanjem pred in po stimulaciji, zato so zamudile učinke med samo stimulacijo.

Posebnost doktorata Vesne van Midden pa je bila, da so učinke metode na bolnikih merili med samo stimulacijo in jo primerjali s placebo stimulacijo. V raziskavo so vključili 30 preiskovancev in s senzorji gibanja preučevali učinek stimulacije na njihove motorične sposobnosti.

Rezultati obetavni, še vedno pa je potrebnih veliko raziskav

Rezultati so pokazali obetavno sliko. "Ko smo spremljali učinek na hojo bolnikov, smo ugotovili, da je stimulacija s 100 hertzi izboljšala dolžino koraka, hitrost hoje, kotno hitrost rok, nekoliko pa izboljšala tudi trajanje popravkov telesne drže pred začetkom hoje. Pozitivne rezultate pa je pokazala tudi stimulacija že pri 25 hertzih, kjer se je prav tako podaljšala dolžina koraka, bolniki pa so se tudi nekoliko hitreje dvakrat zavrteli okrog svoje osi," je pojasnila.

Čeprav je raziskava pokazala pozitivne rezultate, pa po besedah Vesne Marije van Midden še niso objavljeni, zato je nanje potrebno gledati s previdnostjo. "Članek bomo v prihodnjem tednu poslali v znanstveno revijo, kjer bodo tako metodologija kot tudi rezultati pristali pod skrbnim očesom recenzentov. To je eden izmed ključnih delov znanstvenega procesa. Naša raziskovalna ekipa kljub temu stoji za rezultati," je bila optimistična.

Ob tem pa je opozorila, da zaradi opazovanja učinkov med samo stimulacijo nimajo odgovora, kakšni so dolgotrajni učinki ali kaj se na primer zgodi, če bi živec večkrat stimulirali. "Nismo prepričani, da ta učinek traja. Potrebnih je še veliko raziskav preden bomo z gotovostjo lahko trdili, da je stimulacija vagusnega živca učinkovita metoda zdravljenja simptomov Parkinsonove bolezni," je dejala.

Vesna Marija van Midden se je po zaključenem študiju na Medicinski Fakulteti v Ljubljani zaposlila kot mlada raziskovalka na Nevrološki kliniki v Ljubljani. Tekom doktorata je opravila tudi ASEF raziskovalni obisk na Northwestern Univerzi v Chicagu pod mentorstvom Dimitrija Krainca, kjer se je ukvarjala tako z motnjami spanja pri Parkinsonovi bolezni kot tudi z nevrogenetiko.

Njeno predavanje je potekalo v okviru programa ASEF mladi umi, serije poljudnoznanstvenih predavanj, ki mlade raziskovalce spodbuja k predstavitvi svojega raziskovalnega dela ter pridobljenih izkušenj v okviru štipendijskega programa ASEF.