Podoben propad se dogaja med staranjem, toda ta proces je v tem primeru mnogo hitrejši. Pišemo o eni najpogostejših nevroloških obolenj (takoj za Alzheimerjevo boleznijo oziroma demenco), ki je ime dobila po londonskem zdravniku Jamesu Parkinsonu. Ta je opisal za bolezen tipične znake v svoji publikaciji Esej o tresoči paralizi. Bolezen lahko povzročijo nekateri strupi, na primer toksini plesni, in sintetične droge. Prav tako jo lahko sprožijo poškodba nekaterih genov in obsežne poškodbe možganov, denimo udarec v glavo, nima pa nič opraviti z dednostjo.

Zgodnji in pozni simptomi

Bolezen večinoma doleti 60 in več let stare ljudi, takrat z najbolj značilnimi, vendar že poznimi simptomi, kot so tresavica (tremor), mišična togost (rigidnost) in upočasnjenost gibanja (bradikinezija). Nekdo ima bolj izraženo tresenje, pri drugem je glavni znak bolezni mišična togost. Da je nekaj narobe, ljudje po navadi opazijo šele, ko se v kateri od okončin pojavi tresavica, ki vzbuja zadrego. Zato bolnik prizadeto roko drži v žepu ali na hrbtu. Značilne so še spremembe obrazne mimike: obraz postane nepremičen, ima prazen izraz, ki kaže malo čustev, ali pa ima strmeč, bolščav videz zaradi zmanjšane pogostnosti utripanja z vekami. Prav tako niso redke pripovedi o zamrznjeni rami ali vlečenju noge na prizadeti strani.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Zanimivo je, da se bolezenski proces lahko začne že mnogo prej, celo do trideset let pred nastopom prvega telesnega znaka bolezni. Lahko denimo slabše vohamo, nagnjeni smo k depresiji in melanholiji, značilno je še, da se trudimo biti disciplinirani, med spanjem imamo zelo žive sanje, brcamo, mnogi navajajo bolečino v križu in ramenih, ki se ne odziva na zdravila. Vsi ti znaki lahko napovedujejo Parkinsonovo bolezen v starosti, zato se je dobro že ob njih pogovoriti z zdravnikom.

Z najnovejšimi zdravili simptomi pod nadzorom

Pomembno je, da o napredovanju znakov govorimo s svojim zdravnikom, da nam lahko predpiše optimalno zdravljenje. Starejši bolniki, po 65. letu, se zdravijo drugače kot mlajši. Vseh bolezenskih znakov ni mogoče izničiti, je pa bolniku moč pomagati tako, da ne napredujejo in da jih obvladuje. Že od samega začetka mora bolnika spremljati skupina strokovnjakov, katerih vloga se krepi, bolj ko bolezen napreduje. Tak tim sestavljajo nevrolog, sestra, specializirana za parkinsonizem, psiholog, delovni terapevt, fizioterapevt, po potrebi pa tudi dietetik, psihiater in kirurg. Ko tablete niso več učinkovite, se prizadetemu pomaga z globoko možgansko stimulacijo, z infuzijami zdravila prek stome ali podkožne injekcije.

Kaj pa alternativna medicina

Sočasno s konvencionalno medicino mnogi strokovnjaki svetujejo tudi masaže, ki pomagajo sprostiti mišice. Zeliščni pripravki in akupunktura lahko koristijo pri depresiji in nespečnosti. Telesna vadba, na primer tajči, omogoča izboljšanje ravnotežja in stabilno držo. Dobro denejo še ukvarjanje z umetnostjo, refleksologija, joga, hidroterapija, glasba, ples in hipnoza. Vse te tehnike in terapije pripomorejo pri lajšanju motoričnih in nemotoričnih simptomov bolezni.

Za Parkinsonovo boleznijo pogosteje trpijo moški

Zgodnje prepoznavanje in diagnosticiranje bolezni je ključno. Po ocenah Parkinsonova bolezen vpliva na življenja 1,2 milijona prebivalcev EU, pogosteje zbolevajo moški. Najpogosteje bolezen odkrijejo po 55. letu. Natančnega števila obolelih za Parkinsonovo bolezen v Sloveniji ne poznamo.

Po podatkih NIJZ je v letu 2018 vsaj en recept za zdravila za zdravljenje Parkinsonove bolezni in nekaterih drugih simptomov, povezanih z boleznijo, prejelo 15.505 oseb. Največ prejemnikov zdravil je bilo v starostni skupini od 75 do 79 let. Ko govorimo o Parkinsonovi bolezni, je zelo pomembno poudariti pomen zgodnjega prepoznavanja in diagnosticiranja bolezni, saj lahko z zdravljenjem upočasnimo njen potek, celosten pristop obravnave pa zmanjšuje breme prizadetega, njegovih svojcev in širše družbe. Pri tem je treba pozornost posvetiti tudi destigmatizaciji bolezni, bolnikov in svojcev, ki se pogosto srečujejo tako s stigmo kot tudi predsodki družbe, v kateri živijo.