Živimo v času, ki ni prijazen tkanju in ohranjanju globokih razmerij. Družbene smernice in izumi nas silijo v vse bolj površna razmerja, bežna poznanstva in avanture. Imamo na stotine ali celo tisoče znancev, a med njimi redkokoga lahko kličemo prijatelj. Veliko huje je z romantičnimi razmerji. V povprečju imamo danes v življenju več spolnih partnerjev kot kadar koli prej, od njih pa je le nekaterim uspelo pridobiti naziv dejanskega partnerja, fanta ali dekleta. Begamo od partnerja do partnerja, od postelje do postelje in iščemo tisto pravo stvar za vse življenje, ki pa nikakor ne pride. Kadar se komu že približamo, smo navadno zavrnjeni z besedami, da se druga stran ne more tako hitro zaljubiti, ali pa smo mi tisti, ki ljudi odrivamo od sebe, ker preprosto nismo začutili tiste prave energije, ki naj bi dva vezala za vedno. Kaže se, da imamo sodobne generacije skupno težavo: zdi se, da se vse težje zaljubljamo. Smo se sploh še sposobni zaljubiti? Ali nas je svet preprosto oropal te čarovnije? Če je res tako, zakaj? Zakaj smo izgubili to sposobnost? Zakaj nas ljudje vse težje očarajo?

1. Hočemo takojšnje zadovoljstvo

Živimo v dobi, kjer je hitrost vrlina. Vse mora biti hitro: internet, telefon, avto, hrana … Za vse pričakujemo, da se bo zgodilo tukaj in zdaj. Strpnosti in potrpežljivosti preprosto nismo več vajeni. Kadar gre za ljubezen, je ta naša razvada lahko precejšnja ovira. Ljubezen je namreč nekaj, kar potrebuje čas, mi pa ji tega časa preprosto nismo pripravljeni nameniti. Da nekoga zares globoko vzljubimo in pustimo, da nas očara, ga moramo globlje spoznati, dati mu moramo čas, da nam razkrije tudi najbolj skrite plasti svoje osebnosti. Hkrati bo čas dopustil tudi, da bomo sebe v celoti razkrili njemu. To torej pomeni, da po treh zmenkih nikakor ne moremo pričakovati, da bomo že na točki, ko lahko zaživimo skupaj. Za resnično spoznavanje in vzljubitev človeka si ne moremo postaviti kratkega časovnega roka. Ne moremo preprosto reči, da bomo po treh zmenkih ali po prvem seksu že vedeli, da je to to.

2. Zatekamo se k omami

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Simpatična Dalmatinka presenetila z novo podobo

Hrvaška pevka Domenica je javnost tokrat razveselila s čutno balado, za katero številni že pravijo, da je njena najboljša pesem v samostojni karieri.

Ni treba, da smo odvisniki od alkohola in drugih opojnih substanc (čeprav tudi to narašča), dovolj je že, da se v duševnih stiskah zatečemo k njim. Statistike namreč jasno kažejo, da se ljudje vse pogosteje zatekamo k alkoholu ali zdravilom. Kadar zaradi duševnih težav ne moremo shajati ali spati, si pomagamo z zdravili, pomirjevali ali alkoholom. Ta občasna omama nam pomaga, da je realnost nekoliko znosnejša. Ta oblika samopomoči močno potencira naša čustva, posledično pa nam tudi daje občutek intenzivnejše ljubezni. Samo pomislite, kolikokrat dandanes potrebujete alkohol za pogum, da se nekomu približate. Ko nekoga spoznamo opiti in se pozneje z njim še nekajkrat sestanemo opiti, lahko hitro dobimo napačno predstavo o tem, kaj čutimo do njega. Ko se ta potencirani občutek razblini, se razblini tudi domnevna ljubezen.

3. Zamenjamo preveč postelj

Seveda s seksom samim ni nič narobe, mnogi strokovnjaki pa opozarjajo, da je ravno ta lahko vzrok za to, da ne najdete prave ljubezni. Ko seks postane šport, ljudje pozabimo, kako se ljubiti. Pozabimo na tisto dodano vrednost k temu 'športu', čustveno intimnost s človekom, s katerim si delimo posteljo. Pozabimo na edinstvenost tega dejanja, in namesto da bi se zaradi njega počutili posebnega, bližjega nekomu, razen telesne potešenosti ne čutimo ničesar. Seks postane trivialna stvar. Še huje, opozarjajo psihologi. Ker seks velja za intimno dejanje, z njim pogosto ustvarjamo lažen občutek intimnosti. Fizično intimnost zamenjujemo s čustveno in živimo v prepričanju, da smo s tem, ko z nekom seksamo, temu človeku blizu, čeprav ga v resnici zares ne poznamo. S fizično intimnostjo blokiramo tisto najbolj pristno čustveno, ki je temelj ljubezni.

4. Postajamo vse bolj egocentrični

Ljudje smo egocentrični individualisti. To je del človeške narave. To zavedanje o lastni pomembnosti in superiornosti je tisto, ki nam pomaga preživeti. Novodobna filozofija to 'poskrbi najprej zase' logiko še toliko bolj promovira. Z njo seveda ni nič narobe, če ta logika ne povozi tistega osnovnega lepila družbe – empatije. Kadar zaradi lastne egocentričnosti nismo sposobni empatije do sočloveka, težko vzdržujemo medosebne vezi. Zaradi tega razpadajo razmerja, se krhajo odnosi ali se razmerja preprosto ne vzpostavljajo. Ker imajo naše osebne potrebe prednost pred partnerjevimi ali pred potrebami razmerja. Preprosto nismo pripravljeni sklepati kompromisov, zato ne moremo najti življenjskega spremstva.

5. Zmenki so sami sebi namen

Srečati mladega samskega človeka, ki ne hodi na zmenke, je čudno. Priznajte. Ker je to nekaj, kar naj bi mladi samski počeli. Hodili na zmenke. To je njihov šport. Kaj od teh zmenkov odnesejo, pravzaprav ni pomembno, pomembno je, da hodijo na zmenke. To nenapisano pravilo je pripeljalo do tega, da so zmenki danes postali sami sebi namen. So način, kako samski preživljajo prosti čas, pa naj iščejo partnerja ali ne. In zaradi tega so zmenki preprosto izgubili svoj smisel. Na zmenek se več ne hodi z nekom, ki nas zanima, nam je všeč in želimo z njim zgraditi razmerje, ampak pač s komer koli dokaj primernim, ki je pripravljen, ker je pač to treba početi. Posledično seveda zapravljamo čas z vsemi neprimernimi kandidati in si hkrati kopičimo neuspehe in razočaranje.

6. Verjamemo v nedosegljive standarde

Verjetno so krive pravljice ali Hollywood, da živimo s predstavo o idealni ljubezni, ki nas bo kot čudežna koprena ovila, takoj ko bomo zagledali tistega enega in edinega, drugo polovico naše duše, ki nam je že od nekdaj namenjena. To bo seveda idealen posameznik, brez napake, uglajen, lep, izklesan, družinski človek, nekadilec, z dobro službo, izjemno občutljiv alfa samec, ki blesti tako v postelji kot v kuhinji. Nekaj takega. V grobem preprosto verjamemo, da smo ljudje in odnosi lahko tako idealni in čudoviti kot v hollywoodskih pravljicah. Realno je seveda ljubezen veliko bolj racionalna, ljudje pa imajo veliko več napak. Ljubiti napake (kar zares pomeni ljubiti) pa je preprosto težko, če smo v glavi prepričani, da lahko ljubimo le svetnika. In ker svetnikov ni, se preprosto ne moremo zaljubiti.

7. Ljubezen je zadnja na seznamu

Ste kdaj pomislili, da je vzrok za to, da nihče preprosto ni pravi (čeprav ga iščete), ker ljubezen v resnici sploh ni vaša trenutna prioriteta? Vsi si želimo ljubezni in zdi se, kot da je to tisto, kar ves čas iščemo, a ko pogledate svoj življenjski načrt, gre nekako takole: najprej šolanje, nato služba, finančna in materialna stabilnost ter neodvisnost, karierno napredovanje in šele nato ustalitev, partner in družina. Potihoma imamo vsi tak načrt, za ljubezen je čas šele po tem, ko bomo izpolnili vse ostale življenjske cilje. A vendarle jo iščemo ves čas in v njej obupujemo, čeprav smo sami tisti, ki ves čas pritiskamo na zavoro. Naša generacija je pač taka, da si je izziv ljubezni postavila na konec. Zaradi egocentričnosti želimo najprej zadostiti svojim željam in potrebam, čeprav bi morda šlo veliko lažje in hitreje, če bi ljubezen umestili nekam vmes. A za to smo preveliki individualisti.

8. Preprosto smo slabi v ljubezni

Pa ne zato, ker smo že tako degenerirani pripadniki človeške vrste, sploh ne. Bremeni nas bolj to, da se ljubezni zavedamo in o njej razmišljamo veliko bolj, kot so naši predniki. Oni so preprosto ljubili, mi pa o ljubezni beremo, pišemo, razmišljamo in filozofiramo, samo ljubimo bolj redko. Ker smo prepričani, da je ljubezen nadvse kompleksna stvar. Da ni preprosta. Da je nekaj težko dosegljivega. Bolj kot se ukvarjamo z njo, manj je izkusimo. Tako nekako kot pretirano premišljevanje rodi namišljene težave. Poleg tega smo z vseh strani bombardirani z različnimi idejami in koncepti o ljubezni. Kaj je resnična ljubezen, kaj zaljubljenost, kaj strast, kaj poželenje … Skratka, nasprotujoča si mnenja o tem, kaj je prava ljubezen in kaj ni, včasih niso skladna s tem, kar sami čutimo. Čeprav smo sami prepričani, da nekoga resnično ljubimo, nas sodobni guruji učijo, da to, kar čutimo, ni zares ljubezen, ampak vse drugo neresnično, ki bo prej ali slej minilo. In zakaj potem vztrajati, če je ljubezen (ali kar koli že) tako slepa, da niti samim sebi ne moremo zaupati?