Vse, kar slabega rečeš drugim, se obrne proti tebi.

Prvo pravilo je, da ste v svojih besedah neoporečni, brez greha (v angleščini je to impeccable, kar izhaja iz latinskega izraza in pomeni brez greha, v slovenščino pa je besedo težko prevesti, da bi imela povsem enak pomen kot v Ruizovem delu). To pomeni da ne obsojamo, obrekujemo, klevetamo, ničemur ne pripisujemo negativnega pomena. Don Ruiz pravi, da se vse take besede obrnejo nam v škodo. Na primer, če nekomu rečeš, da ga preziraš, bo ta človek preziral tebe in bo svoja negativna čustva namenil tebi. Vse, kar slabega rečeš drugim, se obrne proti tebi. Samo pomislite, koliko tega se človek v življenju navzame. Od otroštva sprejemamo mnenja drugih. Ko oče ali mama rečeta otroku, kako si neroden, nikoli ne boš dober pri telovadbi, tega morda sploh ne mislita, a vendar z neprimernimi besedami, ki jim otrok verjame, prizadeneta prav tistega, ki ga imata najraje. Ne uporabljajte torej besed zoper druge in zoper sebe. Kdor besede, ki imajo izredno moč, uporablja z ljubeznijo do sebe in drugih, bo energijo uporabil pravilno in k sebi usmeril ljubezen.

Ne smemo torej opravljati, klevetati, obrekovati, soditi, kajti vse to je čisti strup, ki se bo na koncu zlil nazaj v nas.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Ničesar ne jemlji osebno, pravi drugi dogovor, ki naj bi ga človek sklenil sam s sabo. Ljudje, ki nekaj izrečejo, nikoli ne izrečejo tega zaradi vas, temveč zaradi sebe. Karkoli se dogaja, se ne dogaja zaradi vas. Če jemljemo dejanja, besede osebno, smo ranjeni, prizadeti, trpimo. Čim se tega znebimo, se znebimo teh čustev. Tudi takrat, ko se resnično zdi, da so neke besede, morda žalitve namenjene prav vam osebno, to ne drži. So pač rezultat tistih odločitev, ki jih je človek, ki vam je besede namenil, sprejel v sebi.
Besede več povejo o tistem, ki jih je izrekel, kot o tistem, ki so mu bile namenjene.

Ničesar ne domnevaj, pravi tretje pravilo!

Samo pomislite, kolikokrat in v zvezi s čim vse domnevate. Nekdo pravi, da imate lepe čevlje, vi pa že razmišljate, kaj vse je s tem mislil, da se morda iz vas norčuje, da si ne znate izbrati lepih čevljev, ali pa da se posmehuje vašemu slabemu okusu. Če bi se pogovorili z njim, bi ugotovili, da je pripombo izrekel mimogrede, ne da bi kaj mislil. Pogosto se ljudje s tem, kar vi domnevate, sploh ne ukvarjajo. To se dobro vidi v odnosih med partnerjema. Ženska svojemu partnerju morda sploh nič ne reče, je preprosto zamišljena in prezre ali presliši kakšno njegovo izjavo. Moški začne domnevati, kaj se dogaja, ima morda drugega, jo dolgočasim in podobno. Domneve sčasoma postanejo prepričanja. Partner seveda ne ve, kaj drugi domneva, kar je spet razlog za nesporazume. Ljudje veliko trpijo zaradi svojih domnev, vprašati pa si ne upajo. Domnevanje pomeni, da mislimo, da vsi vidijo življenje tako, kot ga vidimo mi. Pa ga ne!

Bolje kot domnevati je vprašati.

Vedno dajte vse od sebe! To pa je četrto pravilo. Ko nekaj delate, naredite tako, kot najbolje zmorete. Ne zmorete vedno enako. Nimate vedno enako energije. Številni so zjutraj čili in spočiti, zvečer ali že popoldne pa kot cunja. Razumljivo bodo dopoldne svoje delo opravili bolje. Vseeno pa naredite vse, kar je v vaših močeh. In sprejemajte, da so te moči danes take, jutri pa drugačne. Če boste vedno dali vse od sebe, se ne boste obsojali. Zelo veliko ljudi obsoja same sebe in ima zaradi tega vrsto težav, predvsem nizko samopodobo. Če pa v danih okoliščinah (tudi če se slabo počutite) naredite nekaj po svojih najboljših močeh, veste, da ste se potrudili do konca. Pustite preteklost in živite v sedanjosti. Če vam je življenje nekaj vzelo, vam je pač vzelo. Pojdite naprej, živite ta trenutek in uživajte. Če se predajamo preteklosti, ne moremo uživati v sedanjosti. Recite ne, kadar želite to reči, in recite da, kadar želite reči da. Za to ni potrebna nobena visoka filozofija. Človek, ki da vse od sebe, živi polno življenje. 

Kdo je don Miguel Ruiz?

Marsikdo morda tega učitelja starodavnih tolteških modrosti pozna po njegovih knjigah. Tolteki so bili misleci, umetniki in učitelji, ki so živeli po nekaterih ocenah najmanj 2000 let pred nami, nekateri pravijo, da celo 10.000 let. Živeli so na ozemlju današnje Mehike, natančneje v Teotihuacanu (kjer so skrivnostne piramide), tam so se pozneje naselili Azteki. Svojo modrost so prenašali iz roda v rod. Don Ruiz je iz roda takih učiteljev, njegovo izročilo prevzema sin Jose. Don Miguel Ruiz se je rodil leta 1952 in je postal kirurg. Šele ko je doživel hudo prometno nesrečo, je svoje življenje obrnil v smer starodavnega izročila, kot sta ga učila mama šamanka in ded. Pozneje se je preselil v ZDA in postal eden najuspešnejših piscev knjig o tolteški modrosti. Kar sedem let je bil na lestvici uspešnic (New York Times), njegove knjige pa so prevedene v 38 jezikov, tudi v slovenščino.

Iz knjige Štirje dogovori

Edini razlog, zakaj je nekdo srečen, je ta, da si je srečo sam izbral. Sreča je namreč izbira, kakor je izbira tudi trpljenje. Mogoče ne moremo uiti človeški usodi, vseeno pa lahko izbiramo, ali bomo svojo usodo preživeli v trpljenju ali pa v radosti.