Včasih nas prevzame grozen občutek tesnobnosti. Ko se mu posvetimo in se obrnemo vase, lahko kaj kmalu spoznamo, da izhaja iz preprostega dejstva, da s svojim življenjem nismo zadovoljni. Da ni takšno, kot smo si ga želeli. Ko še malce globlje pobrskamo po sebi in svojem življenju, lahko hitro spoznamo, da so znaki za to, da naše življenje potrebuje spremembe, že dolgo obstajali, le razbrati jih nismo znali. Življenje je namreč precej zgovorno in nam ves čas pošilja signale, da nekaj ni v redu, le da mu mi ne znamo prisluhniti. Zato ostajamo ujeti v krog nezadovoljstva, za katerega morda niti ne vemo. Kdaj je torej čas, da spremenimo svoje življenje? Tu je nekaj namigov.

Smo nesrečni

Seveda je na tem mestu pametno vprašanje, kaj sploh je sreča. Nekateri pravijo, da sta sreča in zadovoljstvo predvsem stvar perspektive – kako gledaš na stvari, ki so ti dane v življenju. In da sreča ni nekaj univerzalnega in ultimativnega, ampak da vsak od nas pozna svojo srečo. A če želimo na tem mestu opredeliti nesrečo in nezadovoljstvo z življenjem, je najpogostejši in najočitnejši znak ta, da zjutraj preprosto težko vstanemo in se že pred začetkom dneva spopadamo z nezadovoljstvom, ki ga ta prinaša. V našem življenju ni iskre, ni ognja, nekega smisla, točke, ki bi ji sledili. Ni žara in veselja, da nam je z vsakim dnem dana priložnost za nov začetek. Če se zalotimo, da se vsakega dne bojimo, še preden se začne, je čas, da svoje življenje obrnemo na glavo. Da nekaj spremenimo.

Moti nas vse okrog nas

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

Precej jasen znak nezadovoljstva je tudi nezadovoljstvo z okolico in ljudmi v naših življenjih. Če smo sami edini, ki imamo težave z ljudmi in stvarmi okrog nas, potem je očitno težava v nas. Čeprav so ljudje okrog nas izčrpavajoči, okolica nevzdržna, vsakdanjiki stresni, smo pravzaprav mi tisti, ki to zaznavamo. Mi smo tisti, ki nas vse moti, tisti, ki čutimo, da vse, kar nas obdaja, ni v redu. To kaže, da nismo zadovoljni z okoljem, v katerem živimo, kar seveda pomeni, da moramo nekaj spremeniti, če želimo, da bi se stvari obrnile na bolje. Saj veste, kako pravijo – da nas pri drugih navadno moti to, česar ne moremo sprejeti pri sebi. Kar pomeni, da se vsaka sprememba na bolje v odnosih do drugih in okolice vedno začne pri nas samih.

Ne preidemo k dejanjem

Ljudje radi živimo v svojih mehurčkih, varnih območjih, kjer imamo vse pod nadzorom. A ta varna območja nam ne pustijo rasti, zato se pogosto počutimo ujete in nezadovoljne. Da bi ta občutek premagali, si pomagamo s tem, da si lažno širimo obzorja. Zbiramo informacije, izbiramo destinacije, beremo knjige za samopomoč, hodimo na tečaje … skratka zbiramo vso teorijo na določeno temo, da se vsaj za nekaj časa počutimo, kot da smo prestopili svoje meje, a nas ta lažni občutek ne osvobodi. V resnici namreč meja svojih varnih območij nikoli ne prestopimo. Samo besede so nas, k dejanjem si ne upamo preiti. In zato smo nesrečni. A pravo življenje se vedno začne na koncu naših varnih območij, pravimo. In spremembe so tiste, ki meje naših varnih območij močno zatresejo.

Za vse so krivi drugi

Ljudje smo mojstri v tem, da za svoja življenja ne znamo prevzeti odgovornosti. Za vse, kar se nam v življenju zgodi ali se nam še bo zgodilo, navadno krivimo druge. Srečna bom, ko bom spoznala pravega, na dopust bom šla, ko bom imela več časa, bolj zdravo bom jedla, ko bom imela več denarja, saj bi bila bolj družabna, če bi imela več prijateljev … Vse to so načini, kako ljudje svojo srečo polagamo v roke drugim. In tudi ko nam ne gre najbolje, so krivi drugi. A za svoje življenje smo odgovorni zgolj sami. Kadar opažamo, da smo preprosto preveč odvisni od drugih, je čas, da se spremenimo.

Smo ljubosumni

Ljudje, ki imajo svoj lasten jasen cilj in se mu posvečajo, se nimajo časa ukvarjati z drugimi. Ko imamo osmišljeno življenje, nismo ljubosumni in nas ne zanima tekmovanje z okolico in vrstniki. Ko nas torej motijo dosežki drugih in z njimi poskušamo tekmovati, je to preprosto zato, smo v lastnem življenju izgubili fokus in ogenj, ki nas žene naprej. Ljubosumje in tekmovalnost sta jasna znaka nezadovoljstva v življenju. Treba je torej narediti nekaj, da bomo v življenju spet našli zagon, zaradi katerega bomo osredotočeni zgolj nase, na svoj napredek in srečo.

Ves čas čakamo

Čakamo na konec tedna, čakamo na poletje, čakamo na dopust, čakamo na novo leto, napredovanje, partnerja, mlaje in mrke, če hočete. Ljudje navadno ves čas samo čakamo na neko čarobno točko v prihodnosti, ki naj bi vse postavila na svoje mesto. In življenje tako postane čakanje, namesto da bi bilo življenje. Življenje je akcija, gibanje, ni stanje na mestu in čakanje. Če hočemo boljše življenje, si ga moramo narediti, moramo si ga vzeti. Takoj, ne nekoč. Nekoč ima namreč to nevarnost, da lahko nikdar ne pride. Zato nikar ne čakajte.

Iščemo hitre zadovoljitve

Da bi se počutili bolje, hočemo nekaj, kar bo naše počutje v trenutku popravilo. Nova oblačila, čokoladna torta, pica, nekaj kozarcev vina, noč z neznancem, morda zdravila, droga ali katera od drugih samouničevalnih oblik. Vse to so odvisnosti od različni stvari in substanc, ki so v današnjem času vse bolj razširjene in posledica vsesplošnega nezadovoljstva z življenjem. Če se težavam izogibate s hrano, alkoholom ali drugo odvisnostjo, vam življenje kriče sporoča, da je treba nekaj spremeniti.

Smo pogosto bolni

Kadar je nezadovoljstvo z življenjem tako močno, se lahko začne odražati tudi na našem zdravju. Zdrav duh v zdravem telesu se namreč glasi slovenski pregovor, kar pomeni, da nezdrav duh lahko škoduje telesu. Tako psihično kot fizično. Če torej opažate, da vaše psihično in/ali fizično zdravje ni stabilno, je skrajni čas, da nekaj v življenju spremenite. Bodisi prehrano, skrb za zdravje, življenjski slog, službo, odnose ali celoten pogled na življenje. Ljudje smo namreč kompleksna bitja, ki najbolje delujejo v harmoniji, ko so uglašene vse plasti naših življenj.