Bilo je nekega jesenskega popoldneva. Dan se je začel brez oblačka na nebu in vse je kazalo, da bo tako ostalo vsaj do večera. V parku, katerega en del je bil preurejen v otroško igrišče, je bilo tistega dne precej varušk, babic ali mamic z otroki. Vesna je v park pripeljala svojega že skoraj enoletnega sina Edija.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Challe Salle bo spet postal očla

Glasbenik je z ženo Yvonne potrdil, da v letu 2025 prihaja dojenček.

»Še dva tedna veselja, potem pa spet v službo,« je pomislila z mešanimi občutki in se ozrla naokrog. V oči ji je padla neka mamica nedaleč stran od njiju. Tudi tista ženska je bila tam z otrokom, dečkom, ki je moral biti, po Vesninem mnenju, starejši od njenega malčka vsaj za kako leto. Pravzaprav ji je v oči padel tisti fantek bolj kot njegova mamica.

»Če sploh je to mamica,« je razmišljala Vesna. Fantiček se je namreč precej razlikoval od drugih otrok v parku. Imel je zelo temno polt, ki je malce spominjala tudi na rumenkasto, in nekoliko povešene oči.

V tistem trenutku se je mali temnopolti korenjak namenil proti Ediju.
»Je vaš tale simpatični mladenič?« je Vesna začela pogovor.
Ker je bila Maja že vajena tovrstnih radovednih vprašanj, je pojasnila: »Z možem sva ga posvojila pred sedmimi meseci.«
Izkazalo se je, da je Maja Tobijasova mamica. Tako je bilo namreč fantku ime.
Od strani je pogledala Vesno, in ker je ta kazala iskreno zanimanje in iskreno odobravanje, je še povedala: »Posvojila sva tudi njegovo sestrico, ki je starejša in v tem trenutku sedi v vrtcu ter posluša vzgojiteljico. No, najbrž, zelo je namreč tiha in plaha.«
Po tej jedrnati pripovedi se je ojunačila tudi Vesna: »Tole je pa moj posvojeni sinček Edi. Ki pa ima ravno tako kot vaš Tobijas starejšo sestrico Piko. Letos je postala prvošolka.«
»A tako?« je zdaj Maja privzdignila obrvi.
»Ja, tudi Piko sva posvojila,« ji je zaupala.
Ženski sta začutili medsebojno zaupanje in nekakšno podobnost. Segli sta si v roko in se kar takoj dogovorili, da se bosta tikali.
»Vem, da ti ni verjetno čisto nič jasno v zvezi z mojim Edijem in Piko,« je začela Vesna, »zato naj ti povem svojo zgodbo. Ko sem spoznala svojega moža Tadeja, sem bila stara sedemindvajset let. Po dveh letih znanstva sva se odločila za naraščaj, ki pa ga ni in ni hotelo biti od nikoder. Po nekaj mučnih preiskavah so mi zdravniki povedali, da ne bom nikoli biološka mati. Zaradi neke vrste redke okvare rodil, pri kateri ni bilo več jajčec, ki bi dozorevala. 'Glede na to, da ima vaš mož brez problema otroke, se lahko odločita za umetno oploditev. Semenčice vašega moža in jajčece anonimne darovalke. Otroka donosite vi,' so predlagali. Jaz sem sprva v solzah zbežala iz ambulante. Ne, nikoli! Tako je vse kričalo v meni. Naj mar nosim, rodim in vzgajam tujega otroka?! Ne, hvala. Sem rajši kar brez otrok. Ampak verjetno s tem tudi brez Tadeja. Tako sem se prepričevala. Da noben zdrav moški ne bo ostal z žensko, ki ne more ali noče imeti otrok. Zato sem hotela prekiniti najino zvezo. 'Si zmešana ali kaj?! S tabo bi rad ostal, četudi bova 'ostala' le midva. Zelo te ljubim. Morda bi bil v očeh drugih mevža, če bi vedeli, ampak ne vedo, zato povem le tebi, da si ne predstavljam življenja z drugo žensko. Pa čeprav bi bil vsaj petkrat oče,' me je pozitivno presenetil Tadej. Ostala sem z njim, on pa mi je dal na izbiro, naj izbiram med tremi možnostmi: tisto, ki so jo predlagali zdravniki, tisto, da sva brez otrok, in tisto, da posvojim tujega otroka. Verjemi ali ne, ampak več mesecev sem tuhtala o tem. No, pravzaprav sem premlevala skupaj s svojim dragim. Vse tisto premlevanje ter psihološke in filozofske debate so naju še bolj povezale. Slednjič sem ugotovila, da bi rada rodila 'njegovega' otroka, in sprejela predlog zdravnikov. 'Otrok bo tudi tvoj,' me je objemal Tadej in končno sem v glavi sprejela misel, da bo 'najin'. Že pri prvem poskusu sem zanosila in tri mesece pred porodom postala Tadejeva žena. Ko se je rodila Pika in sem jo prvič začutila na prsih, so me zapustili še tisti majceni dvomi, ki so ostali in se spraševali, čigav je otrok. Pika je bila moja! Najina! Tadej se je izkazal za odličnega očeta in ljubečega moža, zato sem kmalu začutila potrebo, da na enak način rodim še enega otroka. S tem pa sem moža presenetila. Strinjal se je, vendar drugič ni šlo vse tako gladko. Pa vendar je nazadnje uspelo.«
»Čestitam za pogum. In se veselim tvoje sreče,« je rekla Maja.
»Ja, s Tadejem sva res srečna,« je bila Vesna videti zasanjana in blažena.
»Midva pa nisva imela take sreče, zato sva se odločila, da enega posvojiva,« je začela Maja.
»Ampak ali nisi prej rekla, da sta posvojila dva otroka?« ji je Vesna skočila v besedo.
»Joj, zanimiva zgodba, ja. Vse skupaj je zelo nenavadno in zelo naporno. Če se ne bi imela tako zelo rada, potem vsega tega ne bi zmogla. Veš, tudi naju je povezalo spoznanje, da bova mogoče ostala brez otrok. Pa ni z vsemi pari tako. Dva para poznam, ki ju je taka izkušnja ločila. No, midva z Danijelom pa sva se zato le še bolj ljubila. Veš, ko sva se pred leti spoznala in še tistega dne ugotovila, da sva rojena na isti dan v letu in oba v večernem času, mi je Danijel rekel: 'To pa nekaj pomeni. Ti boš nekoč moja žena.' Besede so bile izrečene v šali, ampak pozneje mi je povedal, da je resno pomislil na to. Tako zelo všeč sem mu bila. Torej, posvojiti sva nameravala nekega ruskega dečka. Si predstavljaš, kakšen šok sva doživela, ko sva po mnogih urah prispela daleč na sever, z vso opremo za otročka, starega malo več kot eno leto. Potem sva pa izvedela, da ima ta sirota še malce starejšo sestrico, pravo sestrico, ki je pri drugih rejnikih. In da tudi deklica ne bi imela nič proti, če bi skupaj z bratcem in nama odšla lepšemu življenju naproti. Se pravi, najprej sva bila šokirana, ker nama tega nihče ni povedal. Potem sva se samo spogledala in v trenutku dobila solzne oči. Po pravici povedano, sva jokala kot dež. Takoj nama je bilo jasno. Ne bomo tričlanska, ampak štiričlanska družina. 'Zmogla bova … Urediti vse papirje,' me je Danijel objel tako močno, da sem za trenutek pomislila, da bom omedlela. Najina ljubezen je res dala prepotrebno moč in energijo, da vsa uredila vse za posvojitev še enega otroka. No, kot sem že rekla, je Stela, kot sva poimenovala Tobijasovo sestrico, zdaj v vrtcu. Veš, ni bilo lahko posvojiti že malo večjega otroka, ampak sva dobro izpeljala. Zdaj smo se izkopali iz najhujšega. Še vedno pa sta najino spoštovanje in najina ljubezen gonilni sili, ki držita najino družino pokonci,« je Maja sklenila svojo pripoved.
»Bi rekla, da gredo čestitke za pogum tudi vama,« jo je Vesna objela v znak prijateljstva.

Ženski sta se dogovorili, da se bosta v bližnji prihodnosti kmalu spet srečali z družinama. V polni zasedbi. Potem pa sta, ne da bi vedeli druga za drugo, z nasmeškom na ustnicah pomislili vsaka na svojega ljubečega in ljubljenega moža.