Moja vloga v tej igri

Ko se v odnosih ujamemo v tako imenovani začarani krog, v resnici preigravamo vsem udeleženim znano »igro«, v kateri ima prav vsak svojo »vlogo«. Prvi korak k izstopu iz te igre je torej dobro poznavanje pravil igre. Zato se vprašajte: Kaj me po navadi vrže iz tira? Kaj običajno storim, ko začutim, da oseba na drugi strani spet počne to, kar me popolnoma razburi? Pri spoznavanju pravil igre ne analizirajte le svojega vedenja in občutkov, temveč se poskušajte vživeti v vsakega udeleženca: Kaj mislim, da partner takrat čuti, ko se razjezi? Kaj v mojem vedenju oziroma katere moje besede ga po navadi razburijo?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Če se boste uspeli kroničnim sporom približati iz nekoliko bolj oddaljene točke – kot bi opazovali igro v gledališču –, boste veliko lažje uvideli, da se ponavlja vedno isti vzorec delovanja vseh udeleženih članov. Pogosto celo izrekamo identične besede, za katere se zdi, da prav vedno naletijo na gluha ušesa.

Zavestno se odzovite drugače

Ko boste spoznali vsa pravila te boleče igre v konfliktnem odnosu, je čas, da igro nekoliko »pokvarite« – tako, da se zavestno odzovete drugače kot doslej. Če se na primer na partnerjevo jezo vedno odzovete z jezo, ki vaju pripelje do prepira, v katerem oba izrekata besede, ki jih ne mislita resno, toda vaju prizadenejo in jih težko pozabita, zavestno zadržite jezo in svoje občutke poskušajte izraziti drugače. Morda partnerju poveste, da ste zelo jezni nanj, zato se trenutno ne morete več pogovarjati z njim, si pa želite miren pogovor nekoliko pozneje.

Takšen vaš odziv lahko partnerja še bolj razjezi, saj v resnici potrebuje »soigralca«, da lahko izrazi boleča občutja, ki jih nosi v sebi. Jeza je namreč zelo pogost obrambni mehanizem, ki skriva občutke žalosti in strahu oziroma občutke nevrednosti v odnosu. Zato nikar ne zagrabite za »sidra«, ki vam jih bo partner metal, temveč se raje umaknite in tako prekinite igro, katere konec že poznate. Če se težko zadržite, vam lahko pomaga naslednja misel: »Že neštetokrat sem se odzvala tako, pa prav nikoli ni bilo želenega rezultata. Če torej hočem pri sebi in v najinem odnosu nekaj spremeniti, moram spremeniti svoj odziv.« Večkrat ko se vam bo uspelo odzvati drugače, lažje vam bo, saj boste s svojo spremembo sprožili spremembo tudi v partnerju.

Kaj me zares boli?

Zdaj ko niste več ujeti v krog prerekanj, iz katerega ni izhoda, se lahko veliko bolj sproščeno lotite samopregleda – kaj je tisto, kar me v »zataknjenem« odnosu zares in najbolj boli? Kaj od odnosa pričakujem in kaj menim, da tisti na drugi strani pričakuje od mene? S čim sem jaz prizadel osebo na drugi strani – vede ali nevede? Pri pogledu vase prej ali slej pridemo do lastnega deleža pri težavah v odnosu. Saj veste: ko gre za odrasle ljudi, sta za kakovost (in težave) v odnosu odgovorna oba, ne glede na to, kdo naj bi bil »kriv« za težave v odnosu. V resnici se vsi ljudje trudimo po svojih najboljših močeh oziroma vedno dajemo to, kar v tistem trenutku pač zmoremo. Zato težko govorimo o krivdi, ki bi jo po liniji prenašanja družinskih vzorcev na koncu lahko obesili na Adama in Evo, in je veliko bolje, da se pogovarjamo o odgovornosti.

Osebna odgovornost

Če sva s partnerjem oba soodgovorna za najin odnos, pa sem za svoje vedenje, besede in občutke v celoti odgovorna jaz. Ne glede na to, kaj partner na drugi strani počne ali govori. »Ti si me spravil tako daleč!« ali »Če ti ne bi počela tega, se jaz ne bi tako razjezil!« so tipični stavki prenašanja odgovornosti za lastno vedenje na pleča drugega. Ni čudno, da se potem ta oseba še toliko bolj razjezi ali umakne, saj smo ji naložili preveliko breme.

Če torej v odnosu želite izstopiti iz začaranega kroga vedno istih prepirov, je edina prava pot, da postanete osebno odgovorni. Da v celoti prevzamete odgovornost za svoje vedenje, ne glede na vedenje druge osebe. In se vprašate: Zakaj se grem to igro, če me ne osrečuje? Zakaj težko izstopim – česa me je strah in kaj menim, da se bo zgodilo? Kaj v resnici čutim in kaj hočem? Ter pomembno vprašanje: Kaj sem pripravljen spremeniti pri sebi, da bi se partner bolje počutil v odnosu, in kaj je tisto, od česar se za noben odnos na svetu nisem pripravljen posloviti? S takšnim samospraševanjem boste občutek ujetosti v bolečem odnosu zamenjali za občutek dobrega poznavanja samega sebe in svobodnih odločitev v odnosu.