Da nam bo lažje razumeti koncept domačih nalog, pa tudi to, koliko se ob njih udejstvovati, smo govorili z mag. socialne pedagogike, prof. razrednega pouka Janko Bergel Pogačnik, zagovornico domačih nalog, ki obremenijo učence ravno toliko, da pridobivajo delovne navade in odgovornost ter omogočajo, da učenec utrdi na novo v šoli usvojeno znanje. »Na začetku v procesu učenja je za pomnjenje zelo pomembno ponavljanje snovi, da se prepreči pozabljanje,« opozarja.

Zakaj so pomembne domače naloge?
Največji pomen vidim v pridobivanju delovnih navad. Učencem in staršem rečem, da so domače naloge kot neke vrste fitnes. V drugem razredu začnemo z majhnimi utežmi, da bomo enkrat lahko dvignili težje in celo najtežje. Seveda moramo za to natrenirati telo, da male navade postanejo železna srajca.

Kaj učenec z domačimi nalogami pridobi?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Predvsem prepotrebne delovne in učne navade ter čut za odgovornost in občutek zadovoljstva za dobro opravljeno delo. Pomembne so tudi izkušnje, da je treba narediti tudi tisto, kar nam vedno ne ugaja.

Kako naj se domačih nalog lotimo z najmlajšimi – lahko pričakujemo, da jih bodo delali sami?
Pogosto opažam, da starši danes odgovarjajo na vprašanja, ki so postavljena otrokom, mislijo in celo delajo stvari namesto svojih otrok. Nekako jim ne dovolijo, da so otroci samostojni v stvareh, ki jih sami povsem zmorejo. Mislijo, da jim s tem pomagajo in izkazujejo neko vrsto ljubezni. Pa ni tako. Starši, ki iščejo izgovore in vedno upravičujejo ravnanje svojih otrok, iščejo krivce za vse drugod, s tem pa otrokom onemogočajo, da bi nosili svoje malo breme odgovornosti. Potem bodo pa pozneje pričakovali, da bodo samostojni in odgovorni v svojih dejanjih. Ampak ali so jim na tej poti to omogočili? Domače naloge doma zahtevajo neki red, vztrajnost in doslednost. Če je naš cilj, da bodo enkrat otroci sami sedli za knjige in se učili, se mora domači protokol začeti že na začetku šolanja. Seveda imajo v tem pogledu pomembno vlogo starši. Starši, ki so v vzgoji otroku že prej postavljali meje in jim je jasna njihova starševska vloga, s tem ne bodo imeli večjih težav.

Kako lahko na dolgi rok pričakujemo samostojnost in odgovornost svojih otrok?
Skupaj z otrokom izberemo prostor za delo domačih nalog. Delovna površina mora biti urejena, brez igrač in drugih motilcev pozornosti. Pripravi se kozarec vode in odpre okno. Iz torbe se zložijo vse šolske stvari. Na listič se napišejo točke, kar je označeno kot domače naloge. Ob koncu se potegne črto, pod črto pa nujno napiše igra ali prost sem ali nekaj, kar motivira. V tej fazi mlajšim otrokom starši pomagajo pri pripravi. Vendar starši pustijo, da otrok sam zlaga stvari iz torbe, razišče, kaj je za domačo nalogo. Potem se otrok loti dela. Starši mlajših učencev so opazovalci, lahko so na voljo za pomoč, če je potrebno. Vendar naj ne bedijo nad otroki, ki zmorejo in delajo sami kot helikopterji. Ob koncu učenci tudi uredijo peresnico in pripravijo torbico za naslednji dan.

V katerem razredu naj bi bil otrok sposoben narediti domačo nalogo popolnoma sam, brez spraševanja staršev, ali ima kaj za nalogo, pregleda naloge, morebitnega sedenja z otrokom ob nalogi?
Otroci so različni. Imajo različne organizacijske sposobnosti, intelektualne sposobnosti, samozavest, stopnjo in željo po samostojnosti, motivacijo, samostojnost, čustveno stanje … Nekateri otroci potrebujejo nadzor staršev, predvsem v najstniških letih, ko učenje včasih postane le branje in sanjarjenje. Pri mlajših pa sta pomembni spodbuda in tudi potrditev, ki jo ob spraševanju po vprašanjih, nastopanju z govornim nastopom pred starši dobijo otroci. Menim, da večina otrok nekje do šestega razreda potrebuje doslednost in po potrebi vključevanje staršev.

Mlajši šolarji radi vidijo, da starši z njimi sedijo ob nalogi – koliko je to za njih dobro in koliko ne?
Če starši ne razmišljajo in ne delajo namesto otrok in jih ne priganjajo ter ne govorijo z otroki žaljivo, temveč dovolijo in otroke spodbujajo, da sami razmišljajo, pridejo do rešitve in so zraven bolj opazovalci ter za potrditev, potem je to lahko dobro. Starši opazijo, kdaj otroci delajo sami, takrat se morajo umakniti.

Kako otroku predstaviti domačo nalogo kot nekaj, kar je zanj pozitivno?

Domače naloge so premik iz načela udobja v resničnost. To je obveznost, ki bi se je radi kar znebili. Tako kot moramo odrasli opravljati dela, ki nam niso všeč, bodo morali tudi ti otroci, ko odrastejo, delati tudi stvari, ki niso le udobne in lahkotne. Zato menim, da je treba ta mali fitnes vztrajnosti in moči začeti razvijati že zgodaj in postopoma. Če smo kot starši dosledni, vztrajni pri nekih načelih in tudi vrednotah, tudi ta protokol postane del domače naloge.

Kaj pa pozabljivčki – kako jim pomagati, da se jih bodo lotili lažje, hitreje in vestneje?
Mislim, da se v pogovoru s starši in z učencem, ki je pozabljivček, lahko hitro ugotovi, kje je težava. Najpogosteje je stvar v organizaciji. Otroci naj si v šoli označijo, kaj je za domačo nalogo. Lahko si pritrdijo samolepilni listič, ki označuje stran z nalogo. Sama uporabljam tudi zapis v beležko, kamor učenci tudi označijo, da so nalogo naredili. Ko učenci doma zložijo vse iz torbe in pogledajo v beležko, vedo, kaj morajo narediti. Drugi problem, ki se pogosto izkaže, pa je problem nedoslednosti v izvajanju protokola, ki sem ga omenila. Res je treba biti vztrajen, pogosto zoprn in neprijateljski starš v očeh otrok, ko doma vztrajaš in si dosleden. Vendar pa vsak otrok prej ali slej razume, da če bo delo hitro dobro opravil, to prinaša prednosti. Veliko časa za prosto igro, konjičke, ugodje … Vedno je problem tam, ko doma ni ustrezne podpore staršev v smislu doslednosti. Ko se brez omejitev igra računalniške igrice, igra vse popoldne in se zvečer pred spanjem zahteva od otrok pisanje domačih nalog.

Nekateri starši so se odločili, da njihovim otrokom ni treba delati domače naloge – kaj menite o tem?
Upam, da ti starši tudi nimajo visokih pričakovanj do svojih otrok. V najstniških letih se bo pokazal 'primanjkljaj' delovnih navad. V šoli bodo zahteve takšne, da se mora večina otrok spraviti za knjige in učiti. Morda bo takrat tisto utež malo težko dvigniti. Tisti, ki so se šli ta domači fitnes že zgodaj, tega šoka ne doživijo. Predvidevam, da so to otroci, ki tudi sicer doma nimajo rednih dolžnosti, in da starši namesto njih urejajo stvari in odnose, kar bi sicer zmogli sami. To so starši, ki si želijo tudi sicer, da njihovi otroci ne bi imeli nobenih slabih izkušenj, in ki jim ponujajo vse in še več. Ti starši so zaščitniški in nagnjeni h kritiziranju in se zavedajo predvsem vseh svojih starševskih pravic in pravic otrok. Veliko takšnih staršev srečujem danes. Otroci teh staršev nimajo prav veliko spoštovanja do sebe in drugih, pogosto tudi ne vedo, kje so meje. Ne verjamem, da tako vzgajamo samostojne, odgovorne in odrasle posameznike. Enakovredne pravicam so tudi dolžnosti. To pa je druga tema.

Nekateri starši so zelo obremenjeni zaradi šolskega dela – koliko naj oni sodelujejo pri domačih nalogah?

Tem staršem bi predlagala, da gredo na pogovor v šolo, kjer bodo skupaj ugotovili, kje je problem. Morda gre za prevelika pričakovanja staršev, njihovih ciljev pa otroci ne zmorejo doseči. Morda starši delajo in razmišljajo namesto svojih otrok … Veliko je lahko vzrokov.

Zakaj naj starši nikoli ne naredijo naloge ali seminarja namesto otroka, četudi bo zato dobil slabo oceno?
Otrok mora svoje delo znati zagovarjati. To je njegovo delo. On je to zmogel. Pot je bila lahko zelo strma. To je bil cilj, ki ga je dosegel. Ta samozavest je še kako pomembna. Menim pa, da nekateri otroci potrebujejo pomoč pri izdelavi seminarja, projekta, saj se težje organizirajo in nimajo pregleda nad množico podatkov, virov. Sinteza in analiza sta namreč lahko velik problem, zato ne vidim težav, če nekdo v tej fazi pomaga. Seveda se ob tem otrok uči in enkrat bo vse izpeljal popolnoma sam. Nekateri otroci preprosto potrebujejo več izkušenj in tudi več pomoči, da lahko nekoč samostojno izdelajo projekt. Nikakor pa to ne pomeni, da starši izdelajo vse namesto otroka. Predvsem pa nam mora biti cilj, da odrasli ustvarjamo pot, na podlagi katere bo otrok lahko samostojno opravil neko šolsko delo in nalogo. To pa lahko naredimo tako, da smo ob njem, vendar mu pustimo, da razmišlja in dela sam.