Imela bi eno vprašanje. Včasih se vprašam, ali zares obstaja, par, ki ima stvari urejene na način, da je ta odnos zares izpolnjujoč za oba… Ali kdo izmed vas resnično pozna koga, ki mu je to tudi uspelo? Biti v odnosu, ki je "izpopolnjujoč" za oba, kjer je varnost, iskrenost, spoštovanje, etc..?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Challe Salle bo spet postal očla

Glasbenik je z ženo Yvonne potrdil, da v letu 2025 prihaja dojenček.

Lepo prosim tudi strokovnjake za pomoč, mnenje…. ko veliko delaš na sebi, se tako spremeniš, da zelo težko najdeš partnerja. Terapevti pogosto pravijo, da ko se spremeniš, v svoje življenje pritegneš drugačne ljudi, opaziš druge ljudi, ampak sočasno se tudi sprašujem nekaj drugega: če se to ne zgodi, sam pa veš, da si se zelo spremenil, kje je potem težava, da si recimo samski (in to ne po lastni želji)? Kaj še lahko narediš, kar še nisi, da bi lahko spoznal osebo za partnerstvo? Sam si se spremenil, predelal vzorce, sočasno pa si samski, ker nikogar ni. Pa živiš svoj life, da ne bo pomote, ampak nekako ni primernih "kandidatov"? Kaj sedaj z vsem tem delom na sebi, če na koncu, ko potegneš črto imaš glede partnerstva ravno tako nič, kot bi lahko imel nič, brez dela na sebi? Resnično upam, da se bodo debati pridružili tudi strokovnjaki, saj me zanima njihovo mnenje. Hvala in vse pohvale skupini.

Odgovor:

Draga anonimna, Vaše spraševanje je povsem na mestu. Odnosi so res lahko zapleteni, ko privede tako daleč, da postanejo »odvisni«. Si predstavljam, da lahko marsikdo ob tem doživi prav en obup in občutek nemoči. Kot da nima smisla se truditi, če je vse tako porazno. Psihoterapija pa po drugi strani pokaže na to, da se odnose da spreminjati, da so ljudje pripravljeni na garanje in da ne želijo trpljenja. Ob vseh teh željah v zakonski družinski terapiji vidim tudi neverjetne spremembe odvisnih odnosov, kako postanejo bolj funkcionalni, bolj zdravi in partnerji med sabo bolj zdravo povezani. Še bolj neverjetno je to, da se te spremembe dogajajo tudi tam, kjer ljudje sprva ne verjamejo v moč terapije (ker ne vedo, da to pomeni pravzaprav njihovo lastno moč), kjer pridejo z muko, odporom, averzijo. Partnersko svetovanje s sabo prinaša torej priznanje realnosti (res je kdaj hudo in naporno in brezizhodno), hkrati pa občutek, da so spremembe možne in žive (in tudi so).

Omenjate, da ste bili udeleženi v procesu terapije in da je v vas psihoterapija povzročila veliko sprememb. V resnici ste prav Vi največji dokaz, da so spremembe možne, da ljudje lahko spremenijo svoje življenje. Zakaj to ne bi bilo možno tudi pri drugih ljudeh? Zakaj se pojavi eno nezaupanje, strah, nemoč? Ste pomislili, kako to, da se prav v vas zbudijo ti občutki? Razumem, da ste v situaciji, ki vam ni všeč in da je potem logično, da se sprašujete, ali bo kdaj drugače. Če imate občutek, da ni sprememb, je razumljivo, da težko verjamete v njihovo moč. In da se pojavi kup dvomov, vprašanj in skrbi. Ob tem se mi kljub temu poraja vprašanje, če so vam ta vzdušja od kje domača. Če ste kdaj že morali vnaprej skrbeti za druge in vnaprej urejati odnose? Individualna terapija bi se tako zagotovo osredotočala na vaše otroštvo, skupaj z vami iskala to majhno punčko, ki je bila tam v preteklosti sama in osamljena in morala poskrbeti za druge. Koliko se pri vas skriva občutka žalosti, morda celo praznine, ki ste ju sprejeli že v vaših prvih letih? In koliko si lahko pustite te občutke čutiti? Te odgovore veste samo vi.

Naše telesne izkušnje naj bi ostale močno zapisane v telesu, za vedno. Nekateri strokovnjaki celo pravijo, da bi naj organska predelava travme trajala več let. Da bi za telesne spremembe potrebovali vsaj 7 let in toliko pozitivnih izkušenj naj bi v tem času nabrali, da se telo celično spremeni. Kakor da bi tudi telo potrebovalo čas, da verjame, da lahko spet zaupa. To ne pomeni, da boste 7 let hodili na terapijo, pomeni pa, da če ni toliko časa minilo od vašega zadnjega nevarnega odnosa, ste še vedno procesu predelave. Koliko zmorete biti do sebe v tem sočutni? Si priznati, da ste že veliko naredili in da ste na dovolj dobri poti?

Četudi ste v terapiji naredili ogromno in imate npr. varnejši slog navezanosti, so včasih vzdušja tista, ki zavezujejo. Kar močno ostaja ob vašem pisanju, je en strah. Vzdušje strahu je navadno tisto, ki nas postavlja v partnerstvu pred dve možnosti:
- možnost »neizbire« (delal bom samo na sebi in močno povišal kriterije, da je kakšen partner sploh v redu) ali pa
- možnost pretirane izbire (kar vse je ok in konstantno bom v odnosih, ali pa bom v odnosu, kjer nimam pričakovanj, ali meril ipd.).
Oboje je v resnici nekonstruktivno – je boleč obrambni mehanizem, zadaj pa se pri obeh skriva občutek, da je v odnosih ranljivo, težko in nevarno. Da se ne sme zaupati, ker je strah pred intimo zelo velik.

Ne vem, če ste se prepoznali v kateri od zgornjih opcij in to niti ni pomembno. Zelo pa se strinjam s terapevti, da po predelavi preteklosti privlačimo drugačen tip ljudi. In niste vi krivi, če jih trenutno (še) ne. Morda to kaže le na to, da vaše telo še ni pripravljeno, da je sploh kdorkoli tako intimen z vami. Morda še ni čas, morda v resnici vi tega niti ne želite. Morda boste v nadaljnjih terapevtskih srečanjih odkrili vašo malo punčko, ki kriči, da so moški nevarni, ker so preveč prestopali vaše meje. Ne vem, kaj vse se dogaja v vašem notranjem svetu. Vam pa iz srca privoščim občutek, da ste vredni odnosov in da imate le vi moč, da se obdate z odnosi, kjer se počutite varno, zaželeno in sprejeto. Čimveč prijetnih občutkov in zdravih odnosov vam želim!

Celoten odgovor lahko preberete tukaj.


***
Katja Knez Steinbuch je zakonska družinska terapevtka, ustanoviteljica Inštituta Vita bona. Več o njej si lahko preberete na spletnih straneh inštituta www.druzinska-terapija.com, za vas pa je dosegljiva tudi na telefonu 041 609 888.

Anonimna vprašanja ji lahko pošljete na: info@druzinska-terapija.com, s pripisom: anonimno vprašanje