Kako ohraniti zvezo, ko zaljubljenost mine?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

S poceni domačo metodo do bolj gladke kože na vratu

Staranje kože je vidno zlasti na predelu vratu, zato je zelo pomembno, da ne pozabljate na nego. Za manj ohlapno kožo lahko skrbite z rednimi pilingi.

Sočutno partnerstvo temelji na spoznanju, da smo v partnerskih odnosih zato, da rastemo, da skupaj odkrivamo lastne rane in da jih skupaj lahko predelujemo. Temelji na tem, da zmoremo najti stik s sabo in s partnerjem, ter se zavedati tako obrambnih mehanizmov, kot naših osnovnih različnosti. Npr.: da imamo ženske v konfliktih organsko potrebo po povezanosti, čustvenih pogovorih, globini in da tako pokažemo ljubezen, moški pa v konfliktni situacijah pogosto potrebujejo svoj prostor in čas, ljubezen pa ne izražajo toliko v besedah, kot v dejanjih. V partnerskih terapijah se tako učimo konflikte prepoznati kot vir možnih sprememb, ne pa vir trpljenja.

Kaj se zgodi ko se zaljubimo?
Zaljubljenost se navadno prične živahno, ko nimamo občutka za prostor in čas, to so trenutki, ki so lahko precej intenzivni in doživeti. Trenutki, ko nam razbija srce, ki jih marsikdo opiše kot metuljčke v želodcu, nepopisno privlačnost in željo po zbližanju z drugim. Na začetku spoznavanja se čutimo zelo ljubljene, hotene, zaželene in opažene. Vse to spremlja koktejl hormonov, ki povzroči, da ne vidimo npr. naših razlik le skupne točke. Pari dostikrat rečejo, da so si enaki, ker prihaja do tako močnih občutkov simbioze. Teorija relacijske družinske terapije gradi na temu, da se zaljubimo na podlagi t.i. somatskega spomina, skritih občutij, ki smo jih doživljali prva leta v primarnem odnosu (mama – otrok), ko še ni bilo občutka za prostor in čas, ko še ni bilo občutka ločenosti, ko je bilo polno nežnosti, topline, odzivnosti. Zaljubili naj bi se na podlagi valentnosti, skladnosti teh vzdušij primarnega odnosa. Tako stanje lahko traja tudi do nekaj let.

Ko prvotno stanje mine, se vse obrne in začnejo se spremembe, ki pa so normalne – če želimo preiti v odnos, ki je varen. Te spremembe se morda zdijo strašljive, ampak so nujno potrebne, da se odnos sploh začne. Da lahko ljubimo, moramo prenehati »biti zaljubljeni« in to je naravna sprememba. Zaključek zaljubljenosti pomeni šele začetek odnosa.

Ko se zaljubimo, se zdi vse v oblakih, a v resnici se zaljubimo v najmanj kompatibilno osebo – osebo, ki nam lahko povzroči največ bolečine in je najmanj zmožna odgovoriti na naše osnovne človeške potrebe. To se zgodi zato, ker samo v takšnih odnosih lahko zares rastemo. Narava nas prisili, da se srečamo z osebo, ki nam prebudi vsa skrita, najtežja nezavedna občutja iz naše lastne preteklosti. Z osebo, ki prebudi naše najhujše nočne more, to pa se zgodi zato, ker le ob takšnih ljudeh lahko predelamo vse nezavedne pretekle bolečine in samo tako lahko zares rastemo. Zato hčerka odsotnega podjetniškega očeta dobi partnerja, ki bo npr. športnik in zaradi svojega zasedenega urnika podobno odsoten, kot je bil njen oče. Ravno ob tem moškem in samo ob nekomu, ki je podoben njeni primarni rani lahko predela svoje otroške ranjenosti, ki jih je doživela ob očetu, pa si tega sploh ni nikoli priznala. Njen partnerski odnos je zato priložnost, da se sreča s svojim notranjim otrokom in potolaži svojo bolečino – ali pa kriči ob partnerju dvojno bolečino, ki se je sploh ne zaveda. V resnici je najbolj popoln partner, da z njim predela svojo bolečino. Sin posesivne mame pa se bo zaljubil v partnerko, ki bo podobno omejevala njegovo svobodo in mu težko zaupala, vse z namenom, da bo nezavedno spodbudila razrešitev njegovih preteklih ran.

Narava, oziroma naše telo v fazi zaljubljenosti poskrbi za to, da razlik ne opazimo. V našem telesu se zbudijo tako močni hormoni (npr. oksitocin in dopamin), kot da bi bili pod močnim vplivom substanc. In res smo, čeprav slednje niso zunanje, pač pa jih proizvede kar telo samo. Zato opazimo le dobre lastnosti partnerja in ker smo »predozirani« svoje moči usmerimo v to, da smo partnerju všeč.

Če smo v otroštvu doživljali čustvene, fizične in spolne zlorabe (kjer se zaradi aktivacije možganske strukture, imenovane amigdala in zaradi aktivacije močnega občutka strahu prav tako zbujajo močni hormoni, kot sta npr. kortizol in dopamin), lahko s hormonskimi stanji postanemo prav zasvojeni. Zato se pogosto ob nepredelanih travmah dogaja, da se odrasli hitro zaljubljajo, prav tako pa hitro zbežijo iz odnosa. To je tudi razlog, zakaj se znajdejo kot odrasli v nasilnih, za družbo povsem nesprejemljivih odnosih in v njih vztrajajo, tudi ko mine zaljubljenost – ker povečani hormoni zahtevajo svoj dolg, ker lahko govorimo o močnih zasvojenostih z odnosi (v resnici pa s hormoni, ki se ob zlorabljajočih odnosih sprožajo).

Ko zaljubljenost mine
Takrat pa se srečamo z upadom hormonov in z realno podobo partnerja, s takšnim kot res je in spregledamo, vidimo napake drugega in tudi svoj del: kako smo morda spregledali naše različnosti, šli čez sebe, ali pa se celo preveč žrtvovali za odnos. Če nam je na začetku bila všeč partnerjeva stabilnost in mirnost, nas kar naenkrat moti, zdi se nam dolgočasen in želimo si živahnejšega partnerja. Če nam je bila všeč partnerkina intenzivnost in je bil v zaljubljenosti intenziven občutek, da le ob njej lahko zaživimo, se nam kar naenkrat zazdi, da sploh ni umirjena in da je preveč živahna. Lastnosti, ki smo jih na začetku oboževali, nas potem spravijo v stisko in tesnobo. Ker sprevidimo, da smo zelo spregledali sebe in se znašli ob osebi, ki ni več ista (čeprav v resnici je, le hormoni so nam onemogočili tak pogled), se začne naslednja faza, boj za obstoj. Podobno kot faza pri otroku, ki ji radi rečemo trma (ki se navadno burno pojavi pri otrokovem drugem, tretjem letu, ko se zave svoje ločenosti od mame), ko otrok začne postavljati svoje razmejitve. Ker se s tem, ko spregledamo, povečajo naše razlike, se povečajo tudi prepiri.

Ko hormoni upadejo, se ustrašimo in pademo v naše lastne obrambe. V dinamiki umika in približevanja ženske pogosto začnejo pritiskati (preko kritike, zahtev, omejevanj,…), moški pa se pogosto umaknejo: ker jih sprememba isto prestraši, tako da izgleda, kot da se jim ne da več, če pa so v igri še otroci in se dinamika popolnoma spremeni. Beg moškega se zgodi tudi zato, ker je zanje strašljiva ideja, da bo zdaj partnerka končno spoznala, kakšni so zares, v njihovi lastni samopodobi: nesposobni, dolgočasneži, nevredni, ipd. Odvisno glede na to, kar je njihov izbrani način samozaničevanja. Ženske, ki do teh čutenj nimajo vpogleda pa se ob begu še bolj prestrašijo in začnejo pritiskati na različne, lahko celo ponižujoče načine. Tako se prej močno zaljubljen par čez noč znajde v dinamiki izogibanja drug drugemu, ki jo spodbuja strah pred intimo.

Faza boja za prevlado
Ker se količina prepirov poveča, si navadno partnerji želijo pomiritve. V želji, da bi se spet povezala, hkrati pa ohranila svojo različnost, oba zmotno mislita, da se partner mora spremeniti, da nam postane podoben (ali spet podoben, čeprav nam v resnici nikoli ni bil). Fazi boja, ali prevzema kontrole bi lahko tudi rekli boj za to, da smo spet slišani in sprejeti. Del nas je prepričan, da je najlažja pot takšna, da spremenimo partnerja – tako kot smo kot majhni otroci verjeli, da če trdno izrazimo svojo voljo, bo mama znižala mejo in nam omogočila svobodo. Ko začnemo s poskusi spreminjanja partnerja (ki se kažejo v obliki pojasnjevanj, kritik, razlag, odhodov,…), upamo, da bomo sprejeti takšni kot smo. Odnos, ki je bil varen, postane odnos nesigurnosti, kjer nismo sprejeti in povezani. V tej nepovezano fazi se srečamo z dvema načinoma soočanj: ali poskušamo partnerja zelo spremeniti (izražamo potrebe), ali pa se od njega umakniti, ker je preveč. In vse to je normalno, če si želimo zares varnega odnosa.

Ko se povečajo prepiri, navadno po upadu hormonov, se zgodi tudi veliko število razhodov. To je hkrati tudi čas, še preden se na drugega zares navežemo – že otrokova osnovna navezanost naj bi se namreč gradila nekje do 3.leta, podobno pa se odraža v partnerskih odnosih. Ko se hormoni nehajo sprožati in se zavemo, koliko smo se predali drugemu, se želimo ponovno najti, svoje meje in svojo avtonomijo. To je čas, ko želimo biti ob partnerju, ampak ostati samostojni. Začne se boj za prevlado in ker ne znamo komunicirati, se lahko zgodi razhod ali prevara (odvisni odnos), lahko pa se naučimo komunicirati in živeti drugače.
Poleg razhoda ali razdajanja obstaja tretja možnost – ljubiti zavestno, čemur rečemo sočutno partnerstvo. To pomeni, da namesto, da ob sebi opazimo partnerja, ki nam gre najbolj na živce, ga začenjamo sprejemati kot tistega, ki je najbolj usposobljen, da omogoči našo osebno rast. Namesto da vidimo odnos zgolj kot nekaj varnega, pozitivnega in srečnega, si dopustimo, da je lahko tudi sproščen, da lahko znotraj njega sploh zrastemo.

Celoten članek je dostopen tukaj. 
***
Katja Knez Steinbuch je zakonska družinska terapevtka, ustanoviteljica Inštituta Vita bona. Več o njej si lahko preberete na spletnih straneh inštituta www.druzinska-terapija.com, za vas pa je dosegljiva tudi na telefonu 041 609 888.