Naj gre za prijateljski krog, službo ali pa družino – vsak od nas ima določeno nalogo, svoj prostor v življenju. Drugim dajemo občutek, da nas potrebujejo in da smo pomembni. Včasih gre tako daleč, da ljudje dobimo občutek, da brez nas nič ne gre. Naj gre za dobro organizacijo nečesa, za skrb za dobro vzdušje ali pa za našo obilico opravljenega dela. Napenjamo vse sile in se celo preveč trudimo. Ali pa preprosto uživamo, da nas tako zelo potrebujejo.

Toda vedno pridejo trenutki, ko naenkrat ugotovimo, da vse lepo teče tudi brez nas in da so nas naenkrat nadomestili. V družbi se nenadoma pojavi nekdo, ki skrbi za dobro razpoloženje, zato je tudi zanimiv za naše prijatelje. V službi nastane nova delitev delovnih nalog. Nekdanji partner tudi po ločitvi živi enako kot prej – le z drugo žensko ob svoji strani.

In to boli. Človek se vpraša: Kako se je to zgodilo? Ali so me res prej tako zelo potrebovali? Ali le izkoriščali? Psihologi pravijo, da ljudje takšne situacije na začetku zelo težko »prebavijo«. Lahko pa povzročijo, da oseba dozori – in zase odkrije povsem novo obliko svobode.

Kako se to zgodi, pa boste razbrali iz nekaj primerov, ki vam jih predstavljamo.

»Ali ni bilo moje delo nič vredno?

Včasih je bila težava, že če sem hotela vzeti dva tedna dopusta. Ko sem zbolela in morala ostati doma kar osem mesecev, me je ves čas skrbelo: Le kako bodo sodelavci zmogli? Najprej so me celo klicali domov in tudi prihajali z dokumenti v pregled.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Ko pa sem se po bolniški odsotnosti vrnila v službo, kar naenkrat ni bilo več dela zame. Šef mi je celo rekel: »Pa poglejmo, kaj bi lahko delala. No, bomo že kaj našli …«

Vprašanje: Zakaj sem se prej tako zelo trudila? Ali ni bilo moje delo prav nič vredno?

Odgovor: Vaše delo je bilo pomembno. In očitno tako dobro, da so lahko drugi le nadaljevali. Zapomnite si: ni se vam treba naprezati do izčrpanosti – gre tudi drugače.

»Ali me otroci sploh še potrebujejo«

Vera je hotela študirati ob delu, a je študij prekinila, ker je menila, da jo otroci (in tudi mož) preveč potrebujejo. Potem pa jo je šef poslal na izobraževalni seminar. Vera je bila ves čas v skrbeh. Toda ob vrnitvi domov je bila presenečena: fantje so se prav lepo znašli tudi brez nje.

Vprašanje: Zakaj tega nisem storila prej? Ali me sploh še potrebujejo?

Odgovor: Ja, in to še kako. Toda včasih jim morate pustiti tudi malce svobode, saj se bodo le tako lahko ves čas tudi razvijali.

»Zelo hitro so pozabili name«

Organizirala sem uspešno gledališko prireditev krajevnega društva. Naloga je bila zelo obsežna – priprava gledaliških listov, tisk, najem rekvizitov … Ko sem hotela zaradi selitve delo predati nekomu drugemu, so me na kolenih prosili, naj to še naprej opravljam le jaz. Toda po nekaj mesecih me niso več klicali. Drugi so prevzeli moje delo. »Novo« so zelo hvalili zaradi njenega dela, name pa kar pozabili.

Vprašanje: Ali so pozabili, kaj vse sem naredila?

Odgovor: Ja, to se hitro pozabi. Toda za zatrjevanjem, da nihče drug ne zmore našega dela, se pogosto skriva le lenoba.

»Preprosto me je zamenjal«

Odločitev za ločitev za Katjo ni bila lahka. Toda zadnja leta sta se le prepirala. In tudi kar naprej je morala tekati po opravkih zaradi njegovih staršev, babice … Vedno ji je rekel: »Tega ne zna nihče tako dobro kot ti.« Na začetku jo je prepričeval, da ne more živeti brez nje, a je tri mesece pozneje izvedela, da že ima novo partnerico.

Nazadnje je izvedela, da ji je kupil enako kolo kot prej njej. Še bolj pa se je čudila, da jo je na dopust odpeljal v »njun« hotel v Španiji.

Vprašanje: Ali sem bila le njegova navada? Celo takšna, da me je zamenjal v razmerju 1 : 1?

Odgovor: Ne. Vi ste edinstveni. Toda on očitno ne zmore urediti življenja sam in potrebuje partnerico. Lahko ste le veseli, da nista skupaj. Naučite se, da boste znali reči ne in ne boste drugim ustregli v vseh rečeh.