Zimzelena bodika je po ljudskem (keltskem) izročilu poznana kot simbol sreče, veselja, moči in novega upanja, zato je skoraj obvezen okras božične mize. Številni jo poznajo pod imenoma božično drevesce ali božji les, pa tudi črnec, lesec, bodičje, zimzelen, rosi konj in še bi lahko naštevali. Uspeva predvsem v srednji in južni Evropi, najdemo jo pa vse tja do Kavkaza. Seveda je danes svoj dom našla že tudi širom po svetu. Slovenske vrtove tako krasi že skoraj stoletja, nekoč so jo uporabljali tudi namesto božičnega drevesca ali adventnega venčka. Po navadi je bila zataknjena pri razpelu ali v bližini vhodnih vrat. V naravi jo pri nas najdemo še na Štajerskem in Goriškem, a so jo gozdarji že skoraj povsem iztrebili, zato je zakonsko zaščitena.

Strupeni plodovi

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Bodiko najdemo v naravi v obliki košatega grma ali manjšega piramidastega drevesa, ki lahko doseže višino tudi do deset metrov. Lubje mladih rastlin je zeleno, medtem ko s starostjo sivi. Mladi listki so navadno ovalni, z rastjo pa dobivajo elipsasto obliko, z nazobčanim robom in drobnimi bodicami. Ob koncu pomladi zacveti z enospolnimi cvetovi bele barve, iz katerih se nato razvijejo majhne rdeče jagode, v katerih je seme. Plodovi dokončno dozorijo šele jeseni in ostanejo čez zimo. Ptice jih večinoma le redko jedo. Odpadejo šele spomladi, ko se v rastlini začnejo znova pretakati drevesni sokovi. Za ljudi plodovi niso užitni. So neprijetnega okusa in imajo odvajalni učinek ter spodbujajo bruhanje in drisko, v najhujših primerih lahko izzovejo celo zastoj srca. Še posebno naj bodo previdni starši majhnih otrok, ki so jim drobne rdeče jagode še kako zanimive.

Vzgoja

Bodika, kot rečeno, raste v naravi, a so jo ljudje že od nekdaj radi zasajali na svoje vrtove, kjer je imela pogosto vlogo novoletne jelke. Če si je želite doma, bo najbolje, da se ponjo odpravite v drevesnico ali vrtni center, saj pri presajanju iz narave le redko uspe. Tudi sicer boste morali biti izjemno potrpežljivi, saj raste precej počasi. Prvih nekaj let ni nujno, da bo v maju razvila plodove; to se pogosto zgodi zato, ker je bodika moškega oziroma ženskega spola, in če v okolici ni nobene istovrstne rastline, plodov ne bo. V tem primeru boste morali kupiti še eno sadiko, katerega spola je, pa boste ugotovili v času cvetenja, v mesecu maju.