Izolaciji so prostovoljno izpostavljeni tudi ljudje, ki delajo na oddaljenih arktičnih postajah. Pogosto poročajo o zmedenosti, spremembah osebnosti, anksioznosti in depresiji. Večina učinkov socialne izolacije nam je znana iz takšnih raziskav, pa tudi iz študij, ki so jih znanstveniki opravljali na zapornikih. Ko raziskujemo izolacijo, namreč hitro trčimo ob meje dovoljenega, saj se takšen poskus lahko sprevrže v mučenje. Če bi se izolirali na lastno željo, je samota lahko čas za počitek in v tem primeru na nas deluje blagodejno. Prekinemo jo lahko takoj, ko začutimo nezadovoljstvo. Vsiljena izolacija pa ima v nasprotju s prostovoljno na človeka izrazito negativne učinke.

Karantenski kilogrami

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

Novembra 2020 je skupina sedmih znanstvenikov na spletni strani nature.com objavila presenetljive izsledke raziskave, v kateri je sodelovalo 40 posameznikov. Sodelujoči so šli za deset ur v popolno osamitev, izpostavili pa so se tudi deset ur trajajočemu postu. V času postenja so smeli piti vodo. Znanstvenike je zanimalo, kako krajše obdobje vsiljene socialne izolacije vpliva na človekovo hrepenenje. Ob predpostavki, da so družabni stiki del osnovnih človekovih potreb, kot sta, na primer, hrana ali spanje, bi moralo tudi pomanjkanje stikov z ljudmi povzročiti neko hrepenenje, ki vodi v zadovoljitev potrebe. Veliko raziskav je že potrdilo, da pri ljudeh pozitivna socialna interakcija (na primer nasmejani obrazi) aktivira nevronske sisteme nagrajevanja (čutimo ugodje), zato je bilo smiselno izmeriti tudi možganske aktivnosti ob odvzeti možnosti druženja.
V raziskavi so sodelovali zdravi, družabno normalno aktivni mlajši odrasli, stari od 18 do 40 let, obeh spolov, vsi z normalno zdravo težo. Po desetih urah postenja so opravili funkcionalno slikanje z magnetno resonanco (fMRI). Nato je vsak udeleženec opravil deset ur popolne izolacije, ki ji je prav tako sledil MRI. Po desetih urah postenja so po pričakovanju sodelujoči poročali o želji po hrani, lakoti, o neugodju, neodobravanju postenja in občutkih nesrečnosti. Po desetih urah izolacije pa so čutili povečano željo po druženju, osamljenost, neugodje, nesrečnost. Do sem je vse šlo po pričakovanjih. Zanimivo pa je postalo ob opazovanju možganskih aktivnosti. Socialna izolacija v človeških možganih povzroča podoben impulz kot lakota. Pri hrepenenju po človeški družbi se aktivira isto možgansko območje, kot se aktivira pri hrepenenju po hrani ali odvisnosti od drog. Ljudje, ki so prisiljeni v izolacijo, hrepenijo po socialnih interakcijah podobno kot lačen človek hrepeni po hrani. Če potrebe po druženju ne moremo uresničiti, jo zamenjamo s tistim, kar lahko naredimo in ima enak učinek na možgane. Posežemo po hrani. Raziskovalci so opozorili, da so podobne raziskave pri primatih pokazale, da isti center v možganih reagira enako tudi na droge. Porast uporabe alkohola in drog med zaprtjem družbe ni presenetil nikogar, ki so mu ti mehanizmi znani. Otroci in mladostniki so v večji meri postali zasvojeni z internetom oziroma igrami in družbenimi omrežji. V povprečju so postali težji in slabše gibalno sposobni.

Izolacija ogroža tudi miselne sposobnosti

Če nimamo stikov z ljudmi, se bodo naše miselne sposobnosti zmanjšale. To bomo najprej opazili v slabšem besednem zakladu, ponagajal pa nam bo tudi spomin. Kadar zabredemo z osamitvijo tako daleč, da opazimo slabše mentalne sposobnosti, se začnemo stikom z drugimi še bolj izogibati in tako pademo v začarani krog, ki vodi samo še navzdol. Zato je pomembno, da ljudi, ki so predolgo izolirani, čim prej in čim hitreje vključujemo nazaj v družbo, v življenje.

Še pred zaprtjem države spomladi 2020 je Daisy Fancourt v Združenem kraljestvu s skupino sodelavcev postavila temelje za sledenje učinkom zaprtja družbe ter nekaterih drugih vpeljanih ukrepov. Do sredine junija 2020 je raziskava vključevala že 70.000 sodelujočih, ki so vsak teden izpolnili spletni vprašalnik, nekateri so opravili intervjuje po telefonu. Vprašanja so bila povezana s počutjem, duševnim zdravjem, preživetvenimi strategijami. Že pred pandemijo je v Združenem kraljestvu veliko ljudi živelo v pretirani osami z malo stika z zunanjim svetom. Evropska statistika kaže, da več kot sedem odstotkov Evropejcev vidi svoje prijatelje ali sorodnike manj kot enkrat na leto. Ankete v Združenem kraljestvu pa kažejo, da imajo pol milijona ljudi, starih nad 60 let, ki dneve preživljajo popolnoma sami. Osamljenost pogosto hodi z roko v roki s slabim zdravjem, povezana je tudi s krajšo življenjsko dobo. Slabše zdravstveno stanje osamljenih se kaže predvsem v debelosti in srčno-žilnih boleznih, depresiji ter anksioznosti. Nove raziskave pa nakazujejo, da bomo v izolaciji izpostavljeni tudi tveganju za miselno popuščanje in demenco.

Od zunaj vsiljena izolacija nam močno škodi, saj za naše možgane predstavlja situacijo, v kateri se ne moremo odločiti med begom ali bojem. To prizadene našo amigdalo, center za preživetje. Ljudje z večjo socialno mrežo imajo večjo amigdalo kot ljudje z manjšim socialnim krogom. V osamitvi pa se vsem amigdala zmanjša. Osamljeni ljudje imajo zmanjšan volumen možganov v predelu, ki se imenuje prefrontalni korteks in je pomemben za sprejemanje odločitev ter družabno vedenje. Pri izoliranih ljudeh se zmanjša tudi hipokampus, kar je povezano zlasti z motnjami učenja in spomina. Hipokampus regulira tudi stresni hormon kortizol, ki je pri izoliranih osebah povišan. Dolgotrajen stres zaradi dolgotrajne izolacije lahko povzroči izgorevanje.

Otroci izolirani eno celotno razvojno obdobje

Kaj pa mladi? Vsaka družba kot celota je toliko močna in zdrava, kolikor je močan in zdrav njen najšibkejši člen – otrok. Otroci in mladi bi morali biti prva skupina, ki se jo zaščiti in se ji pomaga, da si opomore. Pri mladih posledice socialne izolacije sežejo še dlje kot pri odraslih, saj še rastejo in so v različnih razvojnih obdobjih. Za najstnike, na primer, so ljudje ožjega družinskega kroga premalo, da bi se lahko normalno razvijali. Ena večjih raziskav o vplivu socialne izolacije je pred in med pandemijo potekala na Norveškem. Tam so se otroci šolali na daljavo samo dva meseca (12. marec–11. maj 2020). Kljub temu je posledic veliko. Izmerili so izrazit poskok simptomov depresije, med mladimi je zdaj manj optimizma glede prihodnosti. Povečala se je količina časa, ki ga preživijo za zaslonom. Mlajši mladostniki in mladostniki s slabšim socialno-ekonomskim ozadjem so doživeli še več škodljivih posledic, ker so bili izpostavljeni večji negotovosti in stiski. Norveška mladina je to, da se ne morejo povezovati s prijatelji ali spoznavati novih, označila kot nekaj najtežjega, kar so doživeli v obdobju pandemije.
Nastala je tudi razlika med spoli, ki še nima pojasnil. Pri opazovanju razvoja anksioznih motenj in depresije so dekleta veliko bolj ogrožena. To so potrdile tudi druge evropske raziskave. Islandski rezultati pa, na primer, kažejo, da so ukrepi socialne izolacije in distance starejše mladostnike prizadeli manj kot mlajše.

Dve leti v življenju odraslega človeka v nobenem smislu nista primerljivi z dvema letoma v otroštvu. V otroštvu dve leti pomenita eno celotno razvojno obdobje ali vsaj velik del tega. V otroštvu in najstništvu čas teče počasneje in je skoraj vsak dan za vse življenje dragocen. Med nami zdaj, na primer, živijo dve leti stari otroci, ki še nikoli v življenju niso bili v trgovini, kjer imajo ljudje odkrite obraze.