Prepričana sem, da poznaš zgodbo o napol praznem ali polnem kozarcu, ki nas vedno znova opominja, da je pogled na neko situacijo izključno osebna odločitev. Najlepša stvar v tej zgodbi je, da resnično obstaja izbira. In to v prav vsakem trenutku našega življenja. Tako zame kot tudi zate. Svet je krut, neizprosen, pravijo. Zašli smo v čudne čase, samo še slabše bo. Pripravite se na najhujše. Ne berem naslovnic časopisov in drugih novic, vendar kljub temu ne morem mimo čutenja te kolektivne energije, ki je vse okoli nas. Ne boš verjela, prav ta, sicer ne preveč visoka vibracija hočeš nočeš zelo močno vpliva tudi name. In nate. Se samo meni zdi ali smo pozabili, da je človek vendarle sam kreator svoje usode? Smo se prepustili »toku« življenja in dovolili, da nam drugi narekujejo, kaj je zame in zate dobro in kaj slabo, kaj smeva in kaj za naju ni primerno?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Že nekaj let se učim uživati v trenutku tukaj in zdaj. Na stvari, ki se dogajajo okoli mene, poskušam pogledati z rahle distance. Če se le da, ne označujem dogodkov, ljudi in situacij s plusom ali minusom. Zame vsi dogodki, ljudje in situacije samo SO. Letošnja jesen je lepa, četudi je pretopla in po mnenju mnogih močna posledica globalnega segrevanja. Bencin ima svojo ceno, čeprav je veliko višja, kot je bila včasih. V šali velikokrat rečem, da se zame cena, ker vedno točim za 40 evrov, ni popolnoma nič spremenila. Ljudje so bolj jezni, nekateri resnično sitni, naveličani življenja, zato je težko delati z njimi, mi pravijo prijatelji. Jaz pravim, da so to ljudje, ki imajo prav v tem trenutku odlično priložnost, da ozavestijo tisto, kar jih mori in teži, hkrati pa jih je treba tesneje objeti in jim podariti še več ljubezni. Tistim, ki mi pravijo, da plavam med oblaki, odvrnem, da mi ti oblaki dajejo občutek trdnosti, prizemljenosti in vero, da bo z mano vse v redu. Nekoč so bili časi, ko nisem skrbela le za jutri in pojutrišnjem, temveč celo za leta naprej. Strah, kaj bo z mano, bom preživela ali ne, bo zame poskrbljeno, bom izpolnila pričakovanja drugih? Nič kaj prijetni časi. So me pa pripeljali do bolezni. Je bilo vredno? Po svoje ja. Moja šola pač ni bila poceni. Velikokrat tudi slišim, da sem brezbrižna in da mi je vseeno za to, kar se dogaja okoli mene. Nikakor ne! Tistih stvari, na katere imajo moja dejanja vpliv, se lotim z vso energijo in ljubeznijo. Ni mi vseeno za to, kar se na svetu dogaja. Če lahko, priskočim na pomoč. Če ne, svoj čas in energijo raje usmerjam v tisto, kar pa bo spremenilo svet. Ob tem sem se spomnila na sliko oziroma prizor, ki je nedavno krožil po družbenih omrežjih. Sediš v avtobusu, in ko pogledaš skozi okno na desni, vidiš osiromašeno sivo pokrajino, ki ji vladata tema in beda. Če pa se ozreš na levo, ti obraz obsije sonček in pred tabo se nariše čudovit travnik. Velikokrat, če ne celo vsak dan, imamo v življenju možnost, da se sami odločimo, v katero smer in skozi katero okno bomo pogledali. Zjutraj nas lahko v obup spravi pogled na deževne ceste, lahko pa si predstavljamo, koliko veselja ta dež prinaša naši mami naravi po obilici poletne suše. Prepir s partnerjem je lahko spet nova nočna mora, lahko pa se tokrat vendarle zavem, da je to moja edina pot učenja dejstev o sebi. Lahko me jezijo hladni dnevi, lahko pa si privoščim nov topel šal in uživam v čarih, ki jih bo ponudila prihajajoča zima. Morda mi letos denarnica ne bo dovolila nakupovanja prazničnih daril, a me bo tako opomnila, da lahko končno uporabim svojo kreativno žilico in ustvarim nekaj povsem originalnega.

V resnici imam vsak dan možnost odločitve o tem, kakšen predznak bom dala svojemu življenju. Lahko je LEPO, lahko pa samo JE.