RUBRIKA: SAŠA, NA POMOČ!

"Spoštovana Saša!
Moje vprašanje za vas ni povezano z mojim osebnim življenjem, ampak s službenim. Delam namreč v kadrovski službi večjega podjetja in sem odgovorna tudi za zaposlovanje. Pred časom smo imeli na poskusnem uvajanju mlado žensko, staro nekaj več kot 25 let. Ne morem reči, da smo bili zelo zadovoljni z njenim delom, pa vendar se je zdela dovolj dobra, da bi jo zaposlili za nedoločen čas, saj ni bilo drugih kandidatov.
Potem pa je prišel prvi dan njene zaposlitve in punce ni bilo. Ko sem jo klicala, je rekla, da ni bilo avtobusa oziroma da so spremenili vozni red in bo težko prihajala ob dogovorjeni uri. Uredila sem ji prevoz z mojo kolegico, ki se vozi iz istega kraja, in naslednji dan jo je ta čakala deset minut, ker je ni bilo, jo je poklicala, a je telefon zvonil v prazno.
Nisem vedela, naj me skrbi, se ji je kaj zgodilo, ali naj bom jezna. Po nekaj dneh, ko ni bilo o njej ne duha ne sluha, se je pojavila zjutraj v pisarni in rekla, da zdaj je pa prišla. Po pravici vam povem, da mi je vzelo sapo. Kakšna predrznost! Jaz si ne bi upala niti praga podjetja prestopiti, kaj šele da bi tako vehementno vkorakala. Na žalost to ni edina zgodba, je pa res najizrazitejša. Mladi, ki prihajajo k nam, so popolnoma nezanesljivi. In ker imam tudi sama dva sinova podobnih let, se sprašujem, kako delujeta onadva. Eden sicer še študira (čeprav bi moral tudi že zaključiti magisterij), drugi je pred časom odprl svoje podjetje in ga za zdaj vzdržujeva še midva z možem, saj bo na začetku potreboval nekaj pomoči.
Saša, kam je šel ta svet in kaj šele bo, ko v podjetjih ne bo več ljudi, na katere se je moč zanesti, ki so odgovorni in vsaj malo spoštujejo avtoriteto?"

Lidija

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Martin Golob: Pridejo trenutki, ko mi je težko

Kako se duhovnik Martin Golob sooča s trenutki, ko je tudi njemu težko.

Odgovor Saše Einsiedler

Uh, draga Lidija, kako dobro vprašanje je to! Lahko vam ponudim samo svoje razmišljanje, kakšne bistvene rešitve pa ne, ker je ne vidim.

Najprej nekaj besed o t. i. milenijcih oziroma generaciji Y. Ja, to so zdaj mladi, ki vstopajo na trg dela, in če vas to kaj potolaži, mi v mnogih podjetjih povedo, da se srečujejo s podobnimi težavami. Da so nezanesljivi, da nimajo nobene discipline, ne spoštujejo avtoritete, da bi takoj imeli najboljšo plačo, da bi vsi bili šefi in da niso proaktivni. Poznano? To so tudi značilnosti te generacije. Kdo pa jih je vzgojil? MI!

Nas so vzgajali z nekoliko tršo roko, delo ima pomembno mesto v naših življenjih, spoštujemo avtoriteto, smo disciplinirani. In ker naši starši niso imeli časa za nas (ker so gradili novo državo po drugi svetovni vojni), smo se odločili, da bomo svoje otroke vzgajali drugače. Da jih bomo več hvalili, spodbujali, jim prihranili težke trenutke, jim več dovolili… In rezultat je tukaj. Naši otroci, ki niso nikdar zares slišali NE in ki jim zares ni bilo treba nikdar prevzeti odgovornosti za svoje odločitve, bodo kmalu prevzeli vodenje podjetij, institucij, države. Nas mora biti strah? Mislim, da ne. Mislim in verjamem, da se vedno vse stvari uredijo tako, da je prav. Morda bodo pa spremenili svet in ne bomo več toliko hiteli, bolj bomo osredotočeni na to, kako se počutimo.

To se niti ne sliši tako zelo slabo.

Sprašujem se, ali je sistem, v katerem delujemo zdaj, res tisti najbolj pravi. Včasih morajo priti čisto drugačni ljudje z drugačnimi pogledi in veliko jih mora biti, da se stvari lahko spremenijo. Sama veliko delam v podjetjih in z ljudmi ena na ena in toliko stisk zaradi zahtevnih služb prej nikdar nisem zaznala. Je to res življenje, ki si ga želimo?

Res pa je, draga Lidija, da so vedno bili takšni in drugačni zaposleni. Niso samo v generaciji milenijcev takšni, ki so nezanesljivi. Včasih so temu rekli, da »tolčeš plave«. Ne vem, zakaj se je sicer temu reklo tako, sem verjetno še premlada, hehe, ampak spomnim se teh izrazov. Pa se tudi ni kaj hujšega zgodilo z njimi. Največ se pa tako ali tako naučimo iz izkušenj. Ko bo tale mlada ženska našla službo, ki jo bo zares veselila, bo verjetno rada prihajala, saj je ne bo želela izgubiti. Ko imamo urejene vse osnovne potrebe zadovoljstva na delovnem mestu, potem največkrat ni skrbi z zaposlenimi.

Celoten odgovor si lahko preberete v Jani, št. 51, 20. 12. 2022.