Ni lahko sprejeti, da tvoj otrok morda ni primeren za redno osnovno šolo in bi mu bolj ustrezal prilagojeni učni program. A osnovnošolci, ki se v rednem programu niso znašli, tu pogosto na novo zaživijo, pravi Kaja Horvat, svetovalna delavka na II. osnovni šoli Žalec, šoli s prilagojenim programom. O tem, kako je sploh videti tak šolski program in komu je namenjen, je letos napisala knjižico z naslovom Dobrodošli v prilagojenem programu osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom. Ampak kako vemo, ali je otrok zgolj len ali dejansko ne zmore usvojiti učne snovi?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

Moj otrok pa že ne bo hodil v »posebno« šolo, pogosto v glavi odzvanja staršem. Marsikdo se je pripravljen z njim učiti pozno v noč, najemati inštruktorje, vse zato, da bi mu uspelo izdelati osnovno šolo, četudi kak razred ponavlja. Seveda želijo otroku le najboljše, a bodimo stvarni: je to, da se morajo otroci s težavo učiti vse dni v tednu, leto za letom, da mogoče dobijo oceno vsaj dve, res najbolje zanje? Si predstavljate veselje otroka, ki se prepiše na prilagojeni program in začne tam dobivati boljše ocene, namesto enic in občasnih dvojk štirice in petice, povabljeni so celo na tekmovanja? Ker je učni program prilagojen njihovim sposobnostim, imajo več časa, da razvijajo svoje talente. Kaja Horvat skuša s svojo knjižico spraviti v svet spoznanje, da je šola s prilagojenim programom lahko dobra izbira za učence, saj tako postanejo samozavestnejši. Risbo na naslovnici knjižice, ki je brezplačna, saj želi z njo pomagati, ne zaslužiti, je narisal njihov učenec Lovro Fužir, ki je na to izredno ponosen.

Slab začetek, dober konec. Kaja Horvat se zelo dobro spominja svojega prvega dne na delovnem mestu. »Upokojena svetovalna delavka je pripravila vso dokumentacijo za vpis novega učenca, ki je s tistim dnem začel obiskovati prilagojeni program. Ob 7.30 so se v pisarni pojavili oče, mati in sin. Starša sta bila tako razburjena zaradi prešolanja, da sploh nista želela sesti, zato smo uvodni pogovor opravili stoje. Bilo je strašansko neprijetno in od vsega napadalnega govora mi je bilo na tisto mrzlo januarsko jutro pošteno vroče. Starša sta negodovala in za sinov neuspeh krivila učiteljice v redni osnovni šoli. Sin je plaho pogledoval sem in tja ter komaj čakal, da bo vsega konec. Jaz pa tudi,« iskreno pripoveduje. A ta zgodba ima nadaljevanje: »Oče dečka, ki sem ga vpisala na prvi dan službe, se je dve leti pozneje oglasil v pisarni in sporočil, da se selijo, zato bodo sina prepisali v drugo šolo. Ko danes pomislim na tisti uvodni razgovor, se zavedam, da starša najbrž nista vedela, v kakšen program sta vpisala sina. Za ostrim nastopom sta skrivala negotovost in žalost. Takrat se je oče zahvalil za vse, kar smo naredili zanje. Opazil je, da se iz šole vrača sin, kakršnega ga je včasih poznal, sproščen, razigran in zadovoljen. Postal je odgovornejši, samostojno se je loteval domačih nalog in se celo naučil uporabljati javni avtobusni prevoz. Odločitev o prešolanju je bila pravilna!«

Več časa je namenjenega utrjevanju. Vedno več otrok ima učne težave, kar dokazuje močna obremenjenost Oddelka za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, ki deluje v okviru Zavoda RS za šolstvo, omeni sogovornica. »V Celju so ustanovili celo dodatno komisijo, da bi uspeli obravnavati vse vloge. Razlogov za takšno stanje je več, določen davek je terjalo covidno obdobje, nekaj vpliva ima dejstvo, da starši niso zadovoljni s trojkami, ki jih otrok dobiva v rednem programu, in mu želijo omogočiti dodatno strokovno pomoč, ki bi mu pomagala do petic, saj so te edine, ki štejejo. Temu sicer omenjeni oddelki niso namenjeni, a ker tam zelo radi upoštevajo želje staršev, se na vloge odzovejo. Zdi se, da se med starši tudi krepi zavedanje, da ni nič narobe, če ima otrok učne težave, in da jim je na voljo pomoč,« opaža. Seveda pa se otroka v nobenem primeru ne pošlje v prilagojeni program kar tako, denimo zaradi slabih ocen, slabega spomina ali slabe koncentracije. »To je mogoče šele po psihološki oceni, s katero usposobljen psiholog na podlagi diagnostičnih testov ugotovi znižano intelektualno sposobnost. V prilagojenem programu imajo otroci klasične predmete, kot so slovenščina, matematika, tuji jezik angleščina, naravoslovje (tu so združene najpomembnejše snovi iz biologije, kemije in fizike), družboslovje (vse najpomembnejše teme iz etike, geografije in zgodovine), imajo tudi vzgojne predmete, športno, likovno, glasbo. Osnovni predmeti so enaki kot v rednem programu, je pa manj snovi in v učnem načrtu je več časa namenjenega utrjevanju, ponavljanju, skratka snov se jemlje počasneje. Za primerjavo: medtem ko morajo v redni osnovni šoli otroci znati poštevanko v tretjem razredu, jo morajo znati pri nas do konca sedmega razreda. Imamo dva predmeta, ki ju ni v rednih osnovnih šolah, to je socialno učenje, predmet, ki nima ocene. Pri njem se otroci s socialnimi igrami učijo pravil vedenja, obnašanja v družbi in bontona. Drugi tak predmet je računalniško opismenjevanje, pri katerem se učijo osnovnih del za računalnikom. Pri nas je več časa za gospodinjstvo in tehniko, predmete, kjer se uči praktične stvari, ki bodo učencem prišle prav v življenju. Otroci na naši šoli so odlični kuharji, narediti znajo vse od lazanje do bureka. V skupinah jih je manj, zato se jim lahko učitelji bolj posvetijo in jim pomagajo odkrivati talente. Imamo odlične matematike, naš šestošolec je lani prejel zlato matematično priznanje, umetnike in športnike, ti so bili ekipni državni prvaki v različnih disciplinah – teku, metanju krogle, skoku v daljino ... V zbornici imamo polno pokalov,« jih pohvali. Poudari, da imajo tudi otroci iz prilagojenega programa perspektivo. Veliko se jih pozneje zaposli v proizvodnji ali gostinstvu, panogah, kjer primanjkuje delavcev.

Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 3, 17. 01. 2023.