Hodil sem mimo lekarne ... Osman Đogić, ki je bil prisiljen spremeniti svoje življenje, še pred nekaj leti o začimbah in zeliščih ni vedel prav veliko. Čebula, česen in peteršilj, pa kamilica, rman in meta, se spomni okusov in vonjev iz časa svojega odraščanja. Glede tega je bila njegova družina precej povprečna, pravi, njega pa so v mladosti tako ali tako zanimale povsem druge stvari, poezija, literatura, filozofija … Odgovore na pomembna življenjska vprašanja je iskal v knjigah, kako odlična učiteljica in hkrati pomočnica je lahko narava, je ugotovil šele veliko pozneje.

»Duhovniki so bili nekoč v bistvu zdravilci, ampak o tem sem začel razmišljati šele zdaj,« je začel svojo odkrito pripoved Osman Đogič. »Kakšen idiot sem pravzaprav bil, sem si priznal nekoč, bil sem duhovnik na vasi, pa takrat nisem poznal niti dveh zdravilnih rastlin. Bral sem poezijo, Kanta in podobne reči, za kaj je dobra arnika, na primer, pa nisem imel pojma. Vsak dan sem hodil mimo nje, pa je sploh nisem opazil. Zanimivo, mar ne, da se šele zdaj, ko živim v mestu, zavedam, da je narava kot lekarna pred vašimi vrati. Nekoč sem se sprehajal po ulici, pa se sploh nisem zavedal, da tam rastejo breze, zdaj vem, da so tam, da so zelo koristne, da se uporabljajo njihovi listi, skorja, sok …«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Za njegov življenjski preobrat so bile v veliki meri krive hude zdravstvene težave, ki jih je imel pred nekaj leti. »Nikoli pravzaprav nisem dobil uradne zdravniške diagnoze, simptomi, med drugim izčrpanost in depresivnost, so bili še najbolj podobni prehladu oziroma gripi.« Vsi izvidi so bili v redu, njegovo počutje povsem zanič.

Hvala za življenje! Osman Đogić prizna, da je takrat, pred kakšnimi petimi, šestimi leti, v bistvu obupal nad zdravniki. Pa nad seboj tudi. »Bil sem doma, v Bosni, zaradi res slabega počutja sem se prav zaprl vase. Veliko sem se potil, hkrati me je tresla mrzlica, ves čas sem bil prehlajen, tudi poleti sem nosil šal in kapo, zimske čevlje … Bilo je tako hudo,  da sem si rekel: grem v hribe, pa naj tam umrem kot pravi moški!« In je šel. Sprehajal se je po najbolj strmih poteh, se nastavljal soncu, pil izvirsko vodo. Kot nor je hodil nekaj ur, prišel domov in čakal, da bo umrl. Pa seveda ni, prav narobe, po nekaj dneh se je počutil tako dobro kot še nikoli. Bilo je, kot bi dobil nazaj svoje življenje. »Počutil sem se kot nevernik, ki odkrije vero,« pravi Osman Đogić. Težko je pojasniti z besedami, pravi, a vsi, ki so doživeli kaj podobnega, gotovo razumejo ta občutek.

Po dvanajstih letih, ko ni bil nikoli brez šala, ga je zavrgel, bilo je 17. septembra 2012,  se spomni zelo natančno. Dotlej je ves čas s seboj nosil brisače vseh velikosti, saj si je moral stalno brisati znoj, odtlej jih ne potrebuje več. Pomemben del njegove samozdravilne akcije, kot ji pravi, je bilo tudi hujšanje. Imel je 76 kilogramov, kar niti ni bilo veliko preveč, a je ugotovil, da njemu to preprosto ne ustreza. Njegova odvisnost od okusov, temu mirno reče kar požrešnost, je pomenila, da je v telo vnašal od tri- do štirikrat več snovi, kot jih je lahko predelal. Zdaj ima okus pod nadzorom, pravi, in kadar je lačen, si – da, gospod Đogić premore res veliko discipline – reče, da noče jesti. »Organizmu daš ustrezno informacijo, pa se obnaša, kot je dobro zate,« pravi. Zavedajoč se, da tako zelo preprosto pa spet ni in tudi da ima vsak drugačne meje in potrebe, zato se mora vsak naučiti poslušati sebe.

Spreobrnjenje. On je potreboval deset let za to, da je ugotovil, koliko bolje se počuti, če je malo. Poje precej manj mesa kot prej, čeprav ga ima zelo rad in se mu zdi okusno, a mu ne dene dobro.  Testenin je veliko manj kot nekoč, čeprav jih ima tudi zelo rad. Še vedno pije kavo, čeprav ve, da je škodljiva, ker se on, tak občutek ima, po njej počuti dobro. Je pa  povsem opustil gazirane pijače in tudi kadi ne več, čeprav je bil strasten kadilec. »Tudi če bi mi dali Banko Slovenije, ne bi skadil niti ene same cigarete več,« je nazoren. »Ko pride človek do nekega globokega spoznanja, je tako, kot bi spremenil vero. Imam povsem drugačno zavest glede tega, kako neumno je v telo vnašati nekaj, kar vam tako škodi kot na primer cigarete. Z alkoholom je enako, bizarno je, da dajete denar za nekaj, s čimer se uničujete, koristi vam pa prav nič.« Priznava, da je glede teh stvari zdaj kar nekoliko fanatičen.

Osman Đogič je, pravi, zdaj drug človek, pri petdesetih se počuti veliko bolje, kot se je pri dvajsetih, in je srečen. Po duši pa seveda še vedno tudi duhovnik in v tem duhu skuša zdaj voditi tudi svoj novi posel. »Z ljudmi se veliko pogovarjamo, razumejo, da sem sledil svojemu notranjemu klicu. Ne igram avtoritete, uporabljam le preverjene informacije, k meni pridejo stranke, ki imajo izkušnje, zapišem si jih, jih predajam naprej … To so resne zadeve, veste, nočem manipulacije, in vesel sem, kadar ljudje to opazijo. Najti morate ravnotežje med osebno moralo in poslovnimi principi, to so usluga, kakovost in cena. Posledica pa je zaupanje ljudi.«

Opravljen izpit življenja. Na začetku, ko se je še učil, niti ni dobro vedel, kaj prodaja, priznava. Vztrajal je sicer pri kakovosti, ampak imel pri tem tako nizke cene, da so ljudje mislili, da gre pravzaprav za ponaredke, ne pa vrhunsko kakovost.  Potem ko je dvignil cene, ni izgubil niti ene stranke, pravi. Cene pa so v bistvu še vedno res zelo ugodne. Vrečke, v katerih prodaja začimbe in zelišča – dobite tudi takšne, ki jih drugod nimajo, sladki koren je že ena takšnih stvari – so dobre kakovosti, a preproste. Nikoli ni obliki dajal prednosti pred vsebino, pojasnjuje Osman Đogič, in tega se drži tudi v svojem novem poslu, pri katerem mu pomaga vsa družina.

V trgovino Osmana Đogića prihajajo različni ljudje. Veliko mu pomenijo odzivi, kot so bile na primer besede dekleta, ki mu je reklo, da ne ve, zakaj je tako poseben, a se pri njem počuti odlično. Pa brezdomca, ki se je vrnil zaradi pozitivne energije, pa začimbe iz Provanse je tudi kupil. »Še veliko zanimivih zgodb imam,« pravi Osman Đogič. Po njegovem mnenju prav te dokazujejo, da je »opravil izpit«, ki mu ga je naložilo življenje.

Kakovost in originalnost. Osman Đogić ves čas išče nove informacije, svetovni splet in strokovna literatura sta njegova glavna vira, na ljudsko zdravilsko izročilo se pa ne zanaša preveč. Ponudba v Hiši začimb sledi povpraševanju kupcev, a nikoli na račun kakovosti. Imajo enega glavnega dobavitelja, tudi vsi drugi so iz EU, začimbe pa prihajajo z vsega sveta: zatar, po okusu med origanom in timijanom, na primer iz Libanona, čeprav je zelo znan predvsem halebski zatar iz Sirije, ampak od tam ga zdaj seveda ni mogoče dobiti; zvezdasti janež je iz Vietnama; žafran iz Irana, od tam ga je menda kar 90 odstotkov in Iran ima celo kulturo, ki temelji na žafranu, razloži Osman Đogič, je pa dober tudi španski; brinove jagode dobivajo iz Bosne, kjer je narava še neokrnjena …

Ekološka pridelava je pomembno vodilo pri oblikovanju ponudbe, pomembna pa je tudi originalnost. Eden od adutov Hiše začimb so različne mešanice. »Z njimi predstavljamo stvari, ki so uveljavljene in tipične v nekih drugih kulturah,« pravi Osman Đogić. »Glede tega sem precej entuiziastičen.« Raz el hanut – pomeni tudi »najboljše v trgovini« – v kateri je od 20 do 40 začimb, je maroška mešanica za piščančje meso;  potem so tu še  harisa, garam masala, ta je ena od najbolje prodajanih stvari; pa bližnjevzhodna mešanica sedmih in kitajska mešanica petih  začimb … Dobro se prodajajo mešanica za kari, imajo začimbe za grški tzatziki, špansko paello, za piškote speculatis …

Poleg kurkume, ki je zadnje čase pravi prodajni hit, gre pri njih čedalje bolje v prodajo tudi črnika – tako je namreč Osman Đogić na podlagi temeljitega raziskovanja literature poimenoval črno kumino, saj je to ime po njegovem preveč zavajajoče, in ime črnika se v resnici čedalje bolj uveljavlja.