Veliko najstnic (pa tudi nekateri najstniki) je močno obremenjenih s svojim telesnim videzom. Podobe popolnih manekenk, igralk in starlet pa jim pri tem seveda niso niti najmanj v pomoč. Ko se pogledajo v ogledalo, vidijo le svojo »debelo« zadnjico, »ogromna« stegna in »napihnjen« trebuh. V želji po čim prejšnjem doseganju (nedosegljivih) idealov tako posegajo po hitrih dietah in čudežnih tabletah. Vendar pa tovrstno hujšanje ni le neučinkovito, temveč lahko vodi tudi v motnje hranjenja.

(Telesna) samopodoba se začne oblikovati že v otroštvu

Pri štirih ali petih letih se otrok sooči z obdobjem tako imenovane Ojdipove krize, ko se poistoveti s staršem istega spola in oblikuje sprejemljivo partnerstvo s staršem nasprotnega spola. Deklice se zgledujejo po mami in jo posnemajo pri oblačenju in ličenju, pri tem pa želijo biti všečne očku. Sčasoma deklica spozna, da se ne more (ne sme) poročiti z očkom, ker je očka že poročen z mamico, zato se, ko razreši Ojdipov kompleks, s tem sprijazni in oblikuje sprejemljiv in čustveno zdrav odnos z očetom. Dečki pa posnemajo očke in želijo biti všečni mamam. Tudi oni morajo razrešiti Ojdipov kompleks, da lahko vzpostavijo sprejemljiv in čustveno zdrav odnos z mamo.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Znaki strašljive spalne paralize

Globine človeškega uma so že stoletja predmet raziskovanja in fascinacije. Med njimi se skriva tudi tema, ki je dolgo burila domišljijo in izzivala razlage – spalna paraliza.

V omenjeni fazi se v zavesti deklice prvič pojavi telo kot tako, hkrati pa je to čas prvega cvetenja spolne identitete. Tako je lahko dekle, ki odrašča v okolju, kjer je videz zelo pomemben in odrasli zanj zelo skrbijo, že v ranem otroštvu močno zaznamovano s pomembnostjo fizičnega videza. Z odraščanjem se to še stopnjuje, s čimer lahko njena zunanja podoba postane pretirano odločilen del njene identitete.

V obdobju adolescence postane odnos do telesa pomemben sestavni del celotnega zavedanja sebe in pomemben vir ocene lastne vrednosti. Mladostnik svojo zunanjo podobo enači s celotno predstavo o sebi, s tem pa se njegovo (ne)zadovoljstvo z videzom prenese tudi na njegovo samopodobo. Najbolj kredibilen vir ocenjevanja njegove telesne podobe so v tem obdobju poleg družine in sociokulturnega okolja predvsem vrstniki. Ti imajo kot mladostniki tudi sami kritičen pogled na njegovo telo in so zato večkrat brezobzirni, hkrati pa s tem vplivajo tudi na oceno celotne vrednosti in veljave.

Dieta na meniju

Še posebej dekleta so v adolescenci zelo občutljiva za svoj videz, pa naj bo to videz problematične kože (na primer akne), prevelika telesna teža ali pa pridobivanje oblin. Takrat si običajno predpišejo dieto, ki gre vse prevečkrat v skrajnosti; lahko uživajo obroke z izredno nizko kalorično vrednostjo, goltajo čudežne tablete za hujšanje ali pa celo sploh ne jejo. Cilj je seveda izgubiti telesno težo ali doseči spremembe oblike telesa kar čez noč.

Pri takšnih dekletih obstaja večja možnost, da se bodo tudi v odrasli dobi borile s prekomerno telesno težo in motnjami hranjenja. Strokovnjaki so namreč odkrili, da pri dekletih, ki so podvržene zelo strogim dietam, obstaja precej večja verjetnost za razvoj motenj hranjenja, kot pa pri njihovih vrstnicah, ki se tovrstnih shujševalnih podvigov ne lotevajo.

Diete so še posebej škodljive za tiste, ki kar naprej nihajo med obdobji hujšanja ali celo stradanja, ki jim sledijo obdobja prenajedanja. Po prepričanju večine zdravnikov je namreč za organizem veliko bolj škodljivo nenehno izgubljanje in pridobivanje kilogramov, kot pa ohranjanje stalne telesne teže, tudi če je ta zmerno povečana. Še posebej nevarne so zato »diete čez noč« oziroma hitre in skrajne diete, pa tudi tablete, ki obljubljajo čudeže, ki pa so poleg tega še neučinkovite.

Zakaj so hitre in nizkokalorične diete neučinkovite?

Kadar hujšamo tako, da malo oziroma nič ne jemo, telesu jemljemo energijo, saj v telo vnašamo manj kalorij, kot jih naš organizem dejansko potrebuje. Naše telo se na to odzove tako, da pridobljeno energijo skladišči za »hude čase«. Da bi zmanjšalo porabo energije, telo upočasni presnovo, kalorije pa shrani v obliki maščobe. Da bi ohranilo maščobne zaloge, pa se najprej loti mišic, ki so glavni porabnik energije. To stori tako, da začne razgrajevati mišična vlakna. Posledica tega je sicer res nižja telesna teža, vendar na račun mišic in ne maščob, ki bi se jih radi znebili. Na tovrstno hujšanje se odzivajo tudi možgani, ki dobivajo sporočila, da je energije premalo, zato nam neprestano sporočajo, da smo lačni in moramo jesti. Ko končno popustimo lakoti in zaužijemo nove kalorije, pa jih telo takoj spet pretvori v maščobo, saj je še vedno v »stanju varčevanja z energijo«. Še več, telo si želi po takšni izkušnji nabrati dodatne zaloge energije, zato je telesna teža po tovrstnih hitrih dietah običajno še višja kot pred začetkom hujšanja.

Kdaj je hujšanje nevarno?

Hujšanje je nekaj, kar je v naši (zahodni) kulturi močno prisotno, zato ga navadno tudi dojemamo zgolj kot sredstvo za dosego zdrave telesne teže. Vendar pa je hujšanje tudi ugoden način obvladovanja čustev oziroma izraz otrokove stiske. Zaradi močne vpetosti v našo kulturo pa ga navadno ne jemljemo (pre)resno oziroma zlepa ne pomislimo, da bi bilo lahko s tem kaj narobe. Še več, nekateri starši celo spodbujajo svoje otroke k hujšanju. Seveda bi morali poskrbeti za zdravo telesno težo, vendar na zdrav način in, če je potrebno, pod zdravniškim nadzorom, nikakor pa ne s hitrimi in čudežnimi dietami ter tabletami. Čudežna tabletka za izgubo teže namreč ne obstaja!

Če torej najstniki hujšajo brez tehtnih razlogov, gre pri tem običajno za poskus rešitve čustvenih težav. Motnje hranjenja se začnejo v obdobju mladostništva pogosto ravno s (pretiranim) hujšanjem. Zato je zelo pomembno, da starši hujšanje najstnikov jemljejo resno in, če se jim zdi potrebno, poiščejo strokovno pomoč.