Naslednji teden na naša velika platna prihaja simpatična filmska adaptacija romana, ki je nastal izpod peresa komaj 17-letne najstnice. Glavno sporočilo komedije DUFF – DEŽURNI BAJS je zabavno rušenje stereotipnih zbadljivih oznak, ki vladajo srednješolskim hodnikom po domala vsem svetu. In čeprav oznaka dežurnega bajsa pri nas še ni ustaljena, je neizpodbitno dejstvo, da se vsak posameznik na neki točki v svojem življenju počuti nesiguren v krogu prijateljev, sorodnikov ali sodelavcev, ki so lepši, pametnejši ali bolj nadarjeni. Da to ni nič hudega, je prepričana glavna protagonistka, ki nas bo skozi nepričakovane in humorne prigode poskušala opomniti, da navkljub vsem oznakam sami določamo, kdo smo.

Če ne veš, kdo je DUFF, si to najbrž ti …

O ZGODBI:

Bianci, povsem zadovoljni dijakinji zadnjega letnika srednje šole, se sesuje svet, ko izve, da so jo njeni vrstniki ožigosali z oznako DUFF (Designated Ugly Fat Friend). To pomeni, da po mnenju celotne šole velja za tako imenovanega dežurnega bajsa njenih lepših in bolj priljubljenih prijateljic, ki naj bi jo izkoriščali za dvig lastne podobe. Ko se Bianca opomore od šoka, se navkljub opozorilom svojega najljubšega učitelja odloči, da s pomočjo očarljivega športnika in nogometnega kapetana Wesleya ponovno poišče svoj pravi jaz. Če pa želi svoje zadnje srednješolsko leto rešiti pred popolno katastrofo, se mora najprej upreti nesramni Madison, ki ima kot najbolj zlobno dekle na šoli zbadljivo oznako za prav vsakega, ki ji prekriža pot …

Komedija DUFF – DEŽURNI BAJS bo premierno prikazana v sredo, 25. februarja, ob 19h v ljubljanskem Koloseju.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kmetija: Tamara bo v novo leto vstopila samska

Tekmovalka šova Kmetija je prišla do spoznanja, da mora na prvo mesto postaviti sebe.

Na redne sporede naših kinematografov pa prihaja 26. februarja 2015.

POT OD KNJIGE DO FILMA

Izvršna producentka Lane Shefter Bishop je roman THE DUFF prvič videla v newyorški pisarni založnice Joanne Stampfel-Volpe. Naslov in ideja knjige sta jo v trenutku pritegnila, zato je še isto noč prebrala celotno zgodbo in naslednji dan nemudoma začela s procesom pridobivanja dovoljenja za filmsko adaptacijo.

Produkcijsko ekipo je dodobra presenetilo dejstvo, da je avtorica knjižne predloge, ki jih je tako zelo navdušila, pravzaprav najstnica – takrat 17-letna Kody Keplinger. »Niti sanjalo se nam ni, da je Kody najstnica, dokler ni sporočila, da se mora glede detajlov pogodbe posvetovati s svojo mamo,« se spominja Mary Viola, ena izmed producentk. Bishopova pa dodaja: »Pomislila sem, da to nikakor ne more biti 17-letno dekle. Sicer je zares do potankosti zadela srednješolsko tematiko, vendar pa sem bila prepričana, da gre za nekoga, ki ima s pisanjem že veliko izkušenj, saj je zgodba čustveno zrela in večslojna.«

Ker je filmska adaptacija knjižne predloge vedno zahtevna, se jeekipi pridružil tudi scenarist Josh A. Cagan. »Včasih je treba določene elemente iz knjige izpustiti, spet druge pa spremeniti. Vseeno pa smo obdržali vse elemente, ki so bili za predstavitev zgodbe najbolj pomembni,« se spominja Viola.  Cagan priznava, da so mu bile tovrstne adaptacije v izziv: »Potrebovali smo nekakšen modul, ki bi idejo knjige prenesel na filmsko platno. Spomnil sem se na 5 faz žalovanja ob smrti svojca, ki jih je opisala doktor Elisabeth Kubler-Ross – zanikanje, jeza, pogajanje, depresija in sprejetje – kar je morda na prvi pogled čudna izbira pri snovanju scenarija za komedijo.«

Vseeno pa so se te faze lepo poklopile s petimi čustvenimi koraki, v katerih najdemo glavno igralko, ki se spopada s svojo vlogo dežurnega bajsa (DUFF – Designated Ugly Fat Friend). Ta model je po besedah Cagana zgodbi dal potrebno strukturo oziroma ogrodje, na katerem je gradil.

Prvi osnutek scenarija je filmska ekipa najprej posredovala avtorici knjige, saj so se želeli prepričati, da bo slednji zadovoljil tako njo kot številne oboževalce knjige. »Čisto navdušeni smo bili, ko je Kody sporočila, da je izjemno zadovoljna z zgodbo in da povsem razume vse spremembe, ki smo jih uvedli,« pravi Viola. »Če bi knjigo dobesedno prenesli na veliko platno, bi najverjetneje dobili zelo dolgočasen in dolg film,« razloži avtorica roman KodyKeplinger. »Sporočilo knjige mi je bilo vedno najbolj pomembno. Gre za dejstvo, da se vsak posameznik na neki točki v življenju počuti kot DUFF. Ko sem videla, kako se stvari odvijajo in kako je celotna ekipa predana projektu, sem vedela, da je to sporočilo enako pomembno tudi zanje. Presrečna sem, da bo slednje sedaj zaživelo tudi na velikem platnu.«

BITI DUFF

Še preden se je v srednješolskem slengu pojavila oznaka DUFF (Designated Ugly Fat Friend), so v tem okolju vedno veljala nenapisana pravila glede delitve v posamezne družbene kroge. Zdi se, da ima na neki točki v življenju prav vsakdo prijatelja, ki je bolj privlačen, bolj pameten ali bolj nadarjen od nas. Obenem pa imamo tudi takšne prijatelje, ki so ravno obratni. Dejstvo je, da smo vsi nekomu DUFF in da vsak ima svojega DUFFa, in nikjer ni to tako očitno kot ravno v srednji šoli.

»Dobro se spominjam mojega zadnjega letnika srednje šole, ko se je nekega jutra v šolski jedilnici dekle pritoževalo, da ima dovolj tega, da jo fantje označujejo za DUFF,« razlaga Kody. »Nisem vedela, kaj to pomeni, zato sem jo vprašala in izvedela, da gre za oznako dežurnega bajsa (Designated Ugly Fat Friend). To je pri meni sprožilo tri reakcije. Sprva sem pomislila: ‘To je noro smešno’, naslednja misel je bila: ‘Oh, čakaj malo. To je dejansko zelo zlobno’. Potem pa je sledila še zaključna misel: ‘To opisuje mene’.«

»Kasneje sem o tem razlagala mojim prijateljicam in ugotovila, da so vse pomislile enako – da so tudi same DUFF. Začela sem se šaliti, da bom napisala knjigo z naslovom DUFF, vendar pa na koncu moja junakinja ne bo spustila čopa, odvrgla očala in postala supermodel, temveč bo raje ostala DUFF.«

Da se je v sporočilu knjige našlo veliko ljudi, pričajo številni odzivi bralk in bralcev, ki Kody pošiljajo sporočila, da so tudi sami DUFF. »Ni pomemben tvoj videz. Ni pomembno, ali si debel ali suh; visok ali majhen; najbolj pameten ali najbolj nadarjen. Gre za občutek nesigurnosti vase, katerega smo prav vsi že kdaj občutili.« Tudi producent McG se lahko s tem poistoveti, saj se zaveda, da je bil tudi sam DUFF: »Ko sem odraščal, je bil moj najboljši prijatelj spektakularno privlačen. Vse do srednje šole se nisem zavedal, da igram vlogo njegovega vratarja, ki ljudi zalaga z informacijami o njem in pomaga pri navezovanju stikov. Biti DUFF ni nikakor povezano z videzom, gre le za vlogo, ki jo igraš v družbenem krogu.«

Kljub pomembnosti sporočila pa se je celotna ekipa strinjala, da je njihovo glavno vodilo, da posnamejo res zabavno in simpatično komedijo. »Lepota komedije je, da ti omogoči, da se dotakneš zares pomembnih ali kontroverznih tematik na prav poseben način. Ne poskušaš biti super dramatičen, zatežen ali dolgočasen,« pravi režiser Ari Sandel in dodaja: »Če se lahko o neki temi šališ, jo s tem približaš gledalcem, vseeno pa se ne norčuješ iz njenega pomena.«

SREDNJE ŠOLE V ČASU DRUŽBENIH MEDIJEV

DUFF obenem raziskuje nevarnosti, ki jih v srednješolskem okolju prinašajo družbeni mediji, ki predstavljajo neizogiben del vsakdanjega življenja. Ustrahovanje posameznikov, norčevanje in javno sramotenje vrstnikov se je namreč s pomočjo interneta preselilo na povsem drugo raven, ki je naravnost zastrašujoča.

Ekipa se je zavedala velikega pomena pereče problematike, zato se mora Bianca z bolečino, ki jo prinaša njena oznaka, spopasti tako v realnem življenju kot tudi na spletu. V filmu je namreč privaten trenutek iz njenega življenja na skrivaj posnet in nato naložen na splet. Nekaj, kar bi moralo ostati zasebno, tako postane predmet pogovora celotne šole.

»Ideja, da se ta film o odraščanju ukvarja tudi z ustrahovanjem, ki se dogaja na internetu in družbenih omrežjih, me je pritegnila v trenutku,« pravi Sandel.

»Ustrahovanje in žigosanje posameznikov z žaljivimi oznakami je zelo resen problem,« nadaljuje igralec Nick Eversman. »In tega smo se želeli dotakniti tudi v filmu. Čeprav je ta dogodek za Bianco izjemno boleč, ga hitro preboli in nadaljuje z življenjem. Ne pusti, da bi jo to dejanje zlomilo in to sporočilo smo želeli prenesti na občinstvo.«

• Igralska zasedba: Mae Whitman, Robbie Amell, Bella Thorne, Bianca Santos, Ken Jeong in Allison Janney
• Režija: Ari Sandel
• Scenarij: Josh A. Cagan; po knjigi pisateljice Kody Keplinger
• Producenti: McG, Mary Viola, Susan Cartsonis
• Izvršni producenti: Lane Shefter Bishop, Ted Gidlow, Steven Bello 
• Žanr: Komedija