Epska drama Neuklonljiv, posneta pod režisersko taktirko Angeline Jolie, upodablja neverjetno resnično zgodbo Louisa Zamperinija, ki je že desetletja navduševala množice. Eden najbolj inspiracijskih filmov vseh časov, ki po besedah kritikov navdihne brez primere, bo sporočilo o hromečem brezupu, ki ga premaga neuklonljiva volja, sedaj ponesel še na veliko platno in se zasidral v srca gledalcev po vsem svetu. Ogledali si ga bomo lahko tudi pri nas, saj 8. januarja prihaja na redne sporede slovenskih kinematografov.

ZGODBA LEGENDARNEGA AMERIŠKEGA HEROJA

“Tako daleč sem prišel in nisem hotel obupati, ker sem vedno dokončal tekmo.”—Louie Zamperini

Ko se je 2. julija 2014 Louis »Louie« Zamperini pri 97 letih poslovil, za njim niso žalovali potihoma. Slavili so ga kot pravega ameriškega junaka! Nekdanji olimpijski športnik je preživel več, kot si večina sploh lahko predstavlja.

Začelo se je pred skoraj sto leti. Najmlajši sin italijanskih priseljencev, ki so živeli v Torranceu v Kaliforniji, je bil nepoboljšljiva baraba. Vlamljal je v hiše, kradel v trgovinah in se pretepal z vsakim, ki si ga je drznil izzivati. V najstniških letih pa je ob vztrajni spodbudi starejšega brata Peta zavil na pravo pot in začel svojo uporniško energijo usmerjati v nesporen športni talent. Podiral je en tekaški rekord za drugim in se pri 19 letih kvalificiral v ekipo za olimpijske igre l. 1936 v Berlinu. Tam sicer ni stal na stopničkah, z izjemnim nastopom pa je presenetil vse – tako svojega znamenitega kolega Jesseja Owensa kot moža, ki je skoraj pogubil svet, Adolfa Hitlerja. 

Ob izbruhu 2. svetovne vojne je kot številni drugi vrstniki pozabil na svoje sanje in vstopil v vojsko. Njegovo mesto bombardirja v posadki bombnika nad Tihim oceanom je bilo neizmerno nevarno. Približno polovica njegovih tovarišev ni dočakala konca vojne. Aprila 1943 so njegovemu bombniku B-24 liberator, imenovanem Green Hornet, na reševalni nalogi v južnem Pacifiku odpovedali motorji in letalo je strmoglavilo v morje. Umrlo je osem od enajstih članov posadke.

Louie in še dva preživela, kapitan bombnika Russell Allen “Phil” Phillips in repni mitraljezec vodnik Francis “Mac” McNamara, so se rešili na dva metra dolg in dobrega pol metra širok splav. Morje jih je nosilo več tednov. Mac je vzdržal neverjetnih 33 dni, preživel sedem japonskih obstreljevanj in nenehno družbo morskih psov, potem pa je podlegel lakoti, žeji in izčrpanosti. Louie in Phil sta vzdržala 47 dni, kar je rekordno preživetje brodolomcev na splavu. Morje ju je nosilo več kot 3000 km daleč in nazadnje ju je neurje odneslo do obale atola v Marshallovem otočju.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Recept: Duhci na čokoladnih mafinih

Za noč čarovnic lahko pripravite klasične čokoladne mafine, ki jih popestrite z duhci iz jajčnih beljakov.

Ko sta že videla kopno, ju je zajela japonska mornarica in ju odpeljala v prvo od številnih vojnih taborišč. Louie je v več kot dveh letih mučnega ujetništva skupaj z drugimi ujetniki stradal in trpel nepredstavljivo psihično in telesno trpinčenje. Neuravnovešeni poveljnik taborišča Mutsuhiro Watanabe, ki so mu ujetniki rekli Ptič, je Louieja vzel na piko in se nad njim znašal še bolj sadistično kot nad drugimi.

Louie je preživel te nečloveške muke in dočakal 20. avgust 1945, dva tedna po bombardiranju Hirošime, ko so zaporniki izvedeli, da so prosti in da je vojne konec. Kot je v njegovi biografiji napisala Laura Hillenbrand: “Sredi mož, ki so skakali in proslavljali, je stal s klecajočimi koleni, shiran, bolan in premočen. V njegovem izčrpanem umu sta se znova in znova ponavljali samo dve besedi. 'Prost sem! Prost sem!'"

Veteran se je vrnil domov, toda njegovo življenje se je za vedno spremenilo. Pestile so ga môre in hromila ga je uničujoča duševna motnja, ki so jo kot tako prepoznali šele veliko pozneje: posttravmatski sindrom. Kot za številne druge junake, ki so preživeli pekel, so bila naslednja leta tudi za Louieja nenehen boj. Štiri leta se je boril s strahovi, alkoholizmom in demoni, ki so ga obiskali vsakič, ko je utonil v spanec. 

Šele ko sta s soprogo Cynthio septembra 1949 slišala pridigo častitega Billyja Grahama, je Louieja prešinilo, da mora odpustiti sebi in drugim. Sprejel je vero in začel živeti popolnoma drugače. Začel je širiti nauke o duhovnosti, notranji moči in odpuščanju. Odpotoval je celo na Japonsko in se pobotal z ječarji, ki so ga nekoč stradali in surovo pretepali. Samo Ptič ga ni hotel srečati.

DOLGA POT DO KNJIŽNIH POLIC IN VELIKEGA PLATNA

Louiejeva zgodba je obetala nepozaben film. Universal Pictures je že dolgo razmišljal o njem in l. 1957 celo odkupil pravice za Louiejevo knjigo “Devil at My Heels.” Načrtovano je bilo, da ga bo igral Tony Curtis, ko pa je ta sprejel vlogo v Kubrickovem Spartaku, so projekt postavili na stranski tir, še preden so se lotili scenarija.

L. 1998 je CBS predvajal dokumentarni film o Louieju in to je projektu vdihnilo novo življenje. Zgodba je presunila producenta Matthewa Baerja in takrat še nevede se je podal na 16-letno pot, ki je pripeljala do nastanka tega filma. Sestal se je z Louiejem in njegovo družino, zgodbo je spet omenil na Universalu, ki je imel še vedno pravice do nje, in studio je projekt znova začel zanimati. Naročenih je bilo več osnutkov scenarija, toda režiser ni bil izbran.

Dogodki l. 2002 pa so znova vse spremenili. Osemletno sodelovanje Louieja Zamperinija in pisateljice Laure Hillenbrand se je začelo kmalu potem, ko je končala knjigo o Seabiscuitu. Med raziskovanjem gradiva za to knjigo je večkrat naletela na omembo znamenitega Kalifornijca, "ki se s svojo zgodbo edini lahko kosa s Seabiscuitom". Že takrat se je odločila, da se bo nekoč poglobila tudi v to, in ko je zaključila knjigo, je Louieju poslala pismo, on pa ji je odpisal. 

Več sta si dopisovala, bolj jo je zgodba osupljala in nazadnje ga je vprašala, ali lahko naslednjo knjigo napiše o njem. Devetdesetletnik je privolil, čeprav je zgodbo že prej dvakrat opisal sam. Dogovorila sta se, da se ne bosta osebno srečala, dokler knjiga ne bo izšla. Opravila sta več kot 75 telefonskih intervjujev in pisateljico je raziskovanje odpeljalo na drugi konec sveta. Osebno srečanje sta prelagala predvsem zato, ker si je avtorica morala sama ustvariti predstavo o barabinskem Louieju, ki je postal junak, sam Louie pa je bil tako zaposlen z nastopi, da tempa ne bi zdržal niti pol mlajši moški.

Leta 2010 izdana knjiga je v trenutku postala uspešnica. Na seznamu najbolje prodajanih knjig v trdi vezavi New York Timesa je bila kar 185 tednov, od tega 15 tednov na prvem mestu. In še zdaj je na seznamu najbolje prodajane broširane stvarne literature, po novem ponovno na prvem mestu. Samo v ZDA so prodali že več kot štiri milijone izvodov, knjiga pa je prejela tudi več nagrad.

Baer, ki so ga drugi vlagatelji leta zavračali, ko je hotel Louiejevo zgodbo preliti na filmsko platno, je ob novem navdušenju javnosti na Universalu spet predlagal ta projekt. Universal je kupil pravice za knjigo in najel nekaj scenaristov, ki so se lotili zgodbe, toda kot vse v Louiejevem življenju je tudi to poglavje zavilo v nepričakovano smer. Projekt je zastal, dokler ni Baer poslal osnutka scenarija več režiserjem, med njimi tudi Louiejevi sosedi Angelini Jolie.

O PRODUKCIJI

Angelina Jolie je začela režirati skoraj po naključju, toda po uspehu prvenca se je odločila, da jo ta pot zanima še naprej. Ni pa vedela, kakšen bi bil lahko njen naslednji film. Kot pravi sama: “Hotela sem, da se me zgodba globoko dotakne. Vedela sem, da dela ne bom dobro opravila, če mi ne bo segla v srce in če se mi tema ne bo zdela pomembna.” 

Niti slutila ni, da je to, kar išče, čisto blizu. Da živa legenda, ki jo bo znova pritegnila k režiji, iz svoje dnevne sobe vidi streho njene hiše. Osnutek scenarija se ji je sicer zdel zanimiv, ko pa je prebrala knjigo, je vedela, da hoče posneti ta film. Za to se je morala sicer silovito boriti, saj je zgodba zanimala več režiserjev, toda nazadnje ji je studio le uspelo prepričati, da je prava za to delo.

Za pomoč pri pisanju scenarija je zaprosila brata Coen, ki sicer nista vajena pisati za druge režiserje, toda v tem primeru sta se oba strinjala, da je dobra zgodba pač dobra zgodba, in zato sta se je rade volje lotila.

Ena ključnih nalog je bila najti filmskega Louieja. In ni bila lahka. Najti so morali nekoga, ki je bil telesno podoben Louieju, ki bi ga občinstvo sprejelo in ki v času, v katerem se zgodba dogaja, ne bi deloval preveč sodobno. Obenem bi moral biti prepričljiv kot olimpijski športnik in nekdo, ki lahko preživi strmoglavljenje letala in japonsko taborišče. Čeprav se je ekipa bala, da nihče ne bo izpolnil vseh pogojev, jo je presenetil 23-letni britanski igralec Jack O’Connell, ki je bil vse našteto in še več. 

Nič manj pomembna pa ni bila vloga Louiejevega najhujšega mučitelja Watanabeja, ki je užival, ko je ujetnike teptal in jim lomil voljo. Ta lik je bil v bistvu tudi težavnejši od vseh drugih. Kot pravi režiserka: “Nisem hotela, da bi bil Watanabe karikiran lik, namrščen Japonec, ki govori polomljeno angleščino. Pravi Watanabe je bil inteligenten in šolan mož, toda kot človek je bil neuravnovešen.” Zato je hotela najti igralca, ki ne bi bil stereotipen. “Zdelo se mi je, da bo vzkipljivega in neusmiljenega človeka najbolje odigral nekdo, ki je pravo nasprotje. Zato smo iskali človeka, ki bi znal najti globlje plati zlobe. Ker nihče od igralcev ni bil očitna izbira, sem pomislila, da bi mogoče to znal dobro odigrati roker. Nekdo, ki obvladuje oder, tudi ko ne odpre ust. Večina igralcev tega ne zmore.”

Pozanimala se je o trenutni rokerski sceni na Japonskem in iz povpraševanja se je izluščilo eno ime, Miyavi. Toda govorilo se je, da čednega, mladega in visokega glasbenika igranje ne zanima. Vlogo so mu najprej ponudili preko uglednega filmskega agenta, vendar je glasbenik še vedno vztrajal, da o igranju v filmu ne razmišlja. Zato je Angelina Jolie odšla na Japonsko na njegov koncert, se srečala z njim, mu pojasnila, kaj ponuja, in ga še enkrat vprašala, ali bi bil pripravljen sodelovati. Glasbenik je sprva okleval, ker je tema za Japonce zelo kočljiva, ko pa je izvedel, kakšen bo pristop in kakšno je sporočilo filma, se je premislil in vlogo sprejel.

Snemanje se je začelo oktobra 2013 s prizori, v katerih so junaki filma najbolj zdelani in shujšani. Zato se je za igralce trdo delo začelo že več mesecev prej, ko so morali začeti hujšati.

_

• Igralska zasedba: Jack O'Connell, Takamasa Ishihara (Miyavi), Domhnall Gleeson, Jai Courtney, Finn Wittrock
• Režija: Angelina Jolie
• Scenarij: Joel in Ethan Coen – po knjižni uspešnici pisateljice Laure Hillendrand
• Žanr: Epska biografska drama

NEUKLONLJIV na slovenska kino platna prihaja v četrtek, 8. januarja 2015.