Prvič je pred kamero stopil pri rosnih 13 letih, ko je v filmu Gremo mi po svoje upodobil tabornika Marka, lani pa je posnel še dva celovečerna filma: Zgodovino ljubezni in Posledice; zadnji mu je za vlogo 18-letnega Andreja, ki ga zaradi težavnega vedenja pošljejo v vzgojni zavod za mladino, prinesel tudi vesno za glavno moško vlogo. Za njim je že tudi nekaj gledaliških premier. Na zadnji, Predstavi, ki gre narobe, je upodobil kar tri različne vloge. Več o tem izzivu, oboževalcih, pa tudi na splošno o položaju mladega igralca v Sloveniji si preberite v nadaljevanju.

V Predstavi, ki gre narobe, imaš kar tri različne vloge. Koga vse igraš?

V predstavi igram strojnika Maksa, ki igra dve različni vlogi: Cecila Haveshama in Vrtnarja. Gre namreč za predstavo v predstavi. Dramski krožek fakultete za strojništvo uprizori kriminalko Umor v dvorcu Haversham, v kateri gre vse narobe. Rekviziti ne ubogajo, razpada scenografija, glavna igralka se onesvesti, igralci pozabljajo besedilo ... 

Kako to, da si se odločil sprejeti ta izziv?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ljubezen na vasi: Valentina po zaroki divje jokala

Valentina Kodrić se je tretjič zaročila. Tokrat pred kamerami šova Ljubezen na vasi. Ker se zaroka ni odvila po pričakovanjih, so jo premagale solze.

Producent Gorazd Slak me je povabil k sodelovanju in me tako navdušil nad projektom, da sem si šel ogledat izvirno različico predstave na West End. Po ogledu predstave sem bil tako vesel, da sem ponudbo sprejel, kajti tako zgoščeno nabitega humorja na odru še nisem videl.

Kako je bilo delati predstavo?

Super! Kljub zelo napornim vajam, ki so bile potrebne, da gre med predstavo res vse narobe, smo se na vajah zelo zabavali. Zdi se mi, da smo fina ekipa, s katero mi bo v veselje igrati in hoditi na gostovanja.

Se je tebi kdaj zgodilo, da ti je šlo pri kateri predstavi vse narobe?

Vse ravno ne, hvala bogu. To naj ostane samo pri tej predstavi. Spomnim se, da sem pri neki predstavi sredi monologa pozabil besedilo. Kakšnih pet sekund je bila na odru tišina, ki se je meni zdela dolga eno uro. Ker se še zmeraj nisem spomnil besedila, sem v liku stopil na rob odra, pogledal v občinstvo in rekel »Jebi ga, tako je, če po pol leta pavze igraš predstavo.« V tem času sem se spomnil, kako gre naprej, in predstava je stekla dalje. 

Kako se sicer igralci rešujete iz zagat?

Zelo različno. Vsak se poskuša prilagajati nastalemu položaju, in iti naprej. Dobro je, da zagato izpelješ tako, kot da je to del predstave. Zanimivo je, da ko gre pri predstavi kaj narobe, predstava na poseben način zaživi in vsa dvorana postane še bolj pozorna na dogajanje na odru. 

Kako to, da si se sploh odločil za ta poklic? 

Ni bilo druge izbire. Igra me od nekdaj veseli. Od osnovne šole sem si želel iti na AGRFT in postati igralec. Imel sem srečo, da sem sprejemni izpit opravil v prvem poizkusu, ampak če ga ne bi, bi poskusil še enkrat ali dvakrat, potem pa bi verjetno šel kam tujino. V Sloveniji brez akademije zelo težko živiš od igralstva. 

Pri 13 letih si v filmu Gremo mi po svoje zaigral Marka. Po čem si si najbolj zapomnil to izkušnjo?

Po tem, da sem lahko kot otrok od blizu opazoval nastajanje filma in v njem še zaigral. 

Kako je bilo z oboževalci? 

Takrat jih je bilo kar nekaj. Spomnim se, da sem na Facebooku vsak dan dobil po 30 prošenj za prijateljstvo, ljudje so me ustavljali na cesti in se želeli slikati fotografirati mano. Zdaj se mi zdi to smešno, takrat pa mi je ta pozornost kar godila. 

Te zdaj kdo še prepozna iz omenjenega filma? 

Zdaj ne. Od takrat je minilo devet let in tudi ljudje, ki jih poznam, me ne prepoznajo v filmu. 

Trenutno se v naših kinematografih vrti film Posledice, v katerem igraš 18-letnega Andreja, ki ga zaradi težavnega vedenja pošljejo v vzgojni zavod za mladino. Prvenec Darka Štanteta je na 21. Festivalu slovenskega filma prejel tudi več vesen, veliko zanimanje pa zanj vlada tudi v tujini. Si pričakoval takšen uspeh filma?

Takega uspeha res nismo pričakovali. Film se bo prihodnje leto začel predvajati v Severni Ameriki, Franciji, Nemčiji in Tajvanu. Tudi HBO Europe ga je odkupil, čaka naš še cel kup festivalov po vsem svetu. 

Kakšni so odzivi ljudi, ki pridejo do tebe oziroma vzpostavijo stik s tabo na družbenih omrežjih?

Do zdaj nisem slišal niti ene slabe stvari o filmu. Ljudem je film večinoma všeč. Je pa res, da nekateri težje sprejmejo tematiko filma. 

Te tudi ustavljajo na ulici? 

Niti ne. Mogoče se moram zahvaliti frizuri, ki je precej drugačna, kot jo imam zdaj. 

Si dobil tudi kakšno nespodobno ponudbo ali kakšne žgečkljive fotografije?

Hvala bogu ne. 

Kako je sicer biti mlad igralec v Sloveniji?

Slovenija je majhen trg, akademija pa vsako leto sprejme povprečno deset novih študentov dramske igre. Po študiju jih tako zelo malo dobi redno službo v teatru, večina jih dela na svobodi, kjer pa se je treba znajti. Dobro je, da te zanima čim več stvari, saj tako lahko najlažje preživiš. 

Ti je kdaj žal, da si se odločil za ta poklic? Kaj bi bil, če ne bi bil igralec?

Pri skoraj vsakem projektu, ki ga delam, pridem do točke, kjer se mi zdi, da nisem dovolj dober in talentiran za ta poklic. Ko predstava zaživi, se vsi dvomi razblinijo in se nato spet pojavijo pri novem projektu. Kot slišim od starejših kolegov, bodo ti dvomi ostali, ne glede na leta in izkušnje.