»Če bi lahko izbirala, s Panči ne bi šla na kavo,« je smeje se dejala Anja Radaljac, avtorica knjižice Panči se predstavi, ki slikovito in zabavno prikaže tesnobo. Knjižica je nastala po naključju – hudomušno besedilo, ki naj bi razveselilo Anjinega očeta, so namreč odprtih rok sprejeli tudi njeni prijatelji s podobnimi težavami, češ da si z lahkoto predstavljajo Panči kot nekakšno »žverco«, ki jim povzroča preglavice. Zgodbo so z nastajajočo zbirko esejev Antologija tesnobe urednice Dijane Matković predstavili na dogodku združenja Ozara Slovenija, namenjenem spreminjanju javne podobe o tesnobi.

Panči je poltergeist iz družine »pančijev«, razigran, navihan in včasih nekoliko predrzen. V skladu z družinsko tradicijo se preživlja kot »panična motnja«. Njegovi predniki so mešali štrene številnim znanim svetovnim osebnostim, izognili se jim niso niti Nikola Tesla, Abraham Lincoln in Sigmund Freud. V današnjem negotovem času pa se je posel popolnoma razcvetel, Panči ima namreč polne roke dela – lahko spreminja oblike in svojim strankam prigovarja same traparije. Knjižico avtorica sklene s tem, da je pogodbo s Pančijem vendarle mogoče tudi razdreti, saj ni nevaren, zgolj nadležen je, povrhu je znotraj votel, zunaj pa ga nič ni. Ker pa je že pogovor o tesnobi dostikrat tesnoben, takšna zabavna zgodbica sprosti in razbije napetost. »Po eni strani sem želela predstaviti, kaj so simptomi motnje, kako se kažejo in kako se spreminjajo – to je namreč zanje značilno. Najprej ima nekdo recimo vrtoglavice, boji se teme, potem to razreši, vendar motnja ne izgine, ampak se pojavi kot nov simptom,« je dejala Anja in dodala, da so motnje zelo razširjene ter da do nedavnega o njih nismo veliko govorili. Odkriti pogovori pa razkrijejo ogromno tesnobe, a številni se še vedno bojijo razkriti. O težavah s srcem in drugih boleznih nam ni težko govoriti, o boleznih duše pa raje molčimo, kot da je to nekaj sramotnega. »Vsekakor je treba najprej izključiti telesne razloge, potem se pa začne tista dolga pot, ki se sicer lahko podpre z zdravili, a povsem do vrha je treba peš,« je povedala Helena Lukan, specialistka klinične psihologije iz Psihiatrične bolnišnice Begunje.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Oddaja Riba, raca, rak se zaključuje

Žalostna novica za vse oboževalce oddaje Riba, raca, rak. Jutrišnja oddaja bo tudi zadnja. Ali se oddaja umika s sporeda?

Stigma hujša kot motnja sama 

»Stigma duševnih motenj je zelo močna, stigma anksioznih motenj prav tako. Pravijo, da je tisto, kar naredi stigma v življenju človeka z anksiozno motnjo, hujša ovira kot pa motnja sama. Stigma se plazi v človeka počasi kot anksiozna motnja. Najprej imamo prepričanja o tem, kakšni so ljudje s to motnjo. Številni so prepričani, da so to neresni ljudje, na katere se ne moreš zanesti, da so nestabilni in so si težave nakopali sami. Ko delam z njimi, vidim, da to ni tako preprosto. Stigma postane težava, ko začnemo misliti, da smo res sami krivi za svoje težave. Ne iščemo si službe, ker smo prepričani, da nas ne bodo vzeli; ne izpostavljamo se, ker bomo tako ali tako nekaj zašuštrali … stigma je velik del motnje,« je dejala Lukanova. Zato je zelo pomembno govoriti čim bolj odkrito, da razbijemo vse mite in strahove v povezavi z anksiozno motnjo, ki spada med najpogostejše psihične motnje. To že nekaj časa počne tudi urednica, prevajalka in publicistka Dijana Matković, ki je v nastajajoči zbirki esejev Antologija tesnobe opogumila uveljavljena literarna imena. »Pisatelji in pesniki najbrž najlaže opišejo tisto, kar vsi doživljamo,« je dejala. Ideja se ji je porodila pred leti, ko je tesnoba potrkala tudi na njena vrata. »Doživljala sem jo precej tipično – ljudje po navadi namreč mislijo, da bodo zblazneli ali umrli. Čeprav si skušaš racionalno razložiti dogajanje, si tako v primežu strahu, da se težko izviješ iz tega. Številni so poznali te občutke, zato sem začela razmišljati, kaj bi lahko naredila na tem področju. Nastala je ideja za eseje, ki so mesečno izhajali v reviji Literatura, hkrati pa smo se z avtorji pogovarjali tudi v živo. Odziv je bil zelo velik.«

Nikoli ne veš, kdaj in kako preseneti 

Kot je zapisala Anja, je Panči po naravi izredno prilagodljiv in iznajdljiv, nikoli ne veš, kdaj te preseneti. »Enkrat se zgodi v dvigalu, drugič prav tako v dvigalu, tretjič že v avtobusu, potem na vlaku, v letalu, nato pa ne gremo nikamor več. Včasih je problem notranji vzvod, predvsem pri ljudeh, ki mislijo, da bodo umrli, ker je izkušnja paničnega napada res tako močna.« Denimo, da smo šli malo hitreje po stopnicah, pa se nam je povečal srčni utrip. Panči nam lahko v tistem trenutku prišepne, da je to zdaj to! »Taka misel je vse prej kot pomirjujoča, zato se naše telo še bolj odzove – ker je normalno telo, ki se odzove na nevarnost, čeprav je namišljena. Sledi še en močnejši utrip, potem se nam začne vrteti in imamo panični napad. Usmerjenost na te majhne spremembe v telesu motnjo utrjuje.« V strahu pred njo razvijemo cel kup varovalnih vedenj. »Od tega, da imamo v žepu pomirjevalo, do tega, da nas spremlja mama, da grem nekam samo takrat, ko ni prevelika gneča, in tako naprej. Poleg tega se začnemo izogibati tudi položajem in telesnim dejavnostim, ki sprožijo ta doživljanja. Na ta način si ne damo možnosti ugotoviti, da se tisto, česar se bojimo, pravzaprav ne zgodi. Zadeva se po navadi širi iz položaja v položaj in naši bližnji so pogosto v stiski, ker ne vedo, kaj narediti, kako in koliko pomagati, ali je to nevarno ali ni. Pogosto v želji, da bi nam kar najbolje pomagali, Pančiju pomagajo, da se še bolj naseli v gospodinjstvu,« razloži Lukanova.

Nekateri, ki so se v življenju kdaj soočali s tesnobo in z njo celo prekinili pogodbo, če se izrazimo s Pančijevim besednjakom, so dejali, da so se s tesnobo spoprijateljili, saj jih je opozorila, da s seboj ne ravnajo prav.

Zapletena prekinitev pogodbe s Pančijem 

Kot eno od oblik pomoči so letos v vseh zdravstvenih domovih začeli izvajati delavnice podpore pri spoprijemanju s tesnobo. »Ljudje se srečujejo v skupini, kjer lahko izmenjujejo izkušnje – že to jim veliko pomeni,« je povedala Alenka Tančič Grum, psihologinja z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Na delavnicah ljudi poučijo o tesnobi, vzrokih, simptomih …, da si lahko pozneje sami razložijo, kaj pravzaprav doživljajo. »Potem pokažemo tehnike – ena je preusmeritev fokusa, torej da misli preusmerjajo na nekaj drugega, drugo pa je, da ostanejo v mislih in jih pogledajo od zunaj, čemur pravimo čuječnost.« Anji je pri premagovanju tesnobe najbolj pomagalo, da si je vse, kar se ji je dogajalo, razumsko razložila. »Pomembno se mi zdi ozavestiti, zakaj nastajajo ti občutki, običajno je neki globlji vzrok. Potem vzroke ozavestiš v položaju, ko se ti tesnoba pojavi. Pri meni se je vedno pojavljala v povezavi z zdravjem. Po zelo stresnem obdobju se je pojavilo obdobje tesnobe. Ko si na to pozoren in si vedno odgovoriš, zakaj se je tesnoba pojavila, počasi izgublja moč.« Dijana pa dodaja, da je občutkom tesnobe danes pravzaprav hvaležna, saj jo v odnosu ali življenjskem položaju opozorijo, da ni na pravi poti in da se mora premakniti. »Tesnoba te zelo zbudi, če se je hočeš rešiti, moraš ugotoviti, kaj jo povzroča. Lahko so vzvodi na telesni ravni, lahko pa da so precej globlje in je včasih treba nazaj do otroštva.« Z anksioznostjo je mogoče lepo živeti, če jo sprejmemo. »Čim bolj jo skušamo obvladovati, tem bolj se stvari vrtijo okoli nje. Čim bolj jo sprejmemo, tem bolj je to samo čustvo, ki postane močnejše v nekih okoliščinah,« dodaja Lukanova. »V Begunjah imamo oddelek za kognitivno vedenjsko terapijo, kjer se zberejo skupine pacientov, ki jim uspe zelo lepo premagati te svoje življenjske omejitve in iti naprej. Motnjo obvladajo ali pa je sploh nimajo več.«

Nekateri, ki so se v življenju kdaj soočali s tesnobo in z njo celo prekinili pogodbo, če se izrazimo s Pančijevim besednjakom, so dejali, da so se s tesnobo spoprijateljili, saj jih je opozorila, da s seboj ne ravnajo prav. V življenju so naredili korak naprej in ga spremenili. Sogovorniki na dogodku pa so se strinjali, da se s tesnobo vsekakor ni nujno spoprijateljiti, a zagotovo je precej lažje, če jo sprejmemo.