Nina Sirk, simpatična mlada pevka, je ponosna, da je Brika in da prihaja iz čudovitih krajev, ki jih nekateri primerjajo s Toskano. Odraščala je v znani vinarski družini, a njena strast je ni povlekla v vinski svet, temveč v glasbenega. Vesela je, da jo starši pri tem podpirajo. Poje že od mladih nog in že vrsto let sledi Talentom, a pogum, da tudi sama stopi na oder, je zbrala šele letos, kar pa je domačim zamolčala in jim povedala tik pred zdajci.

Nina kljub mladosti natančno ve, kaj hoče. Zgovorna Brika se rada pošali tudi na svoj račun in niti Peter Poles je ni spravil v zadrego. »Najprej me je vprašal, ali sem v sorodu z Leo Sirk. Ne, nisem, čeprav ima tudi ona korenine v Goriških brdih, a pri nas je priimek Sirk zelo pogost. Pa tudi z rekom, da če imaš pri hiši Briko, ne potrebuješ psa, me je malo spodbodel, a me ni zmedel, saj sem takoj vedela, kam meri.« Pela je rada že kot majhna deklica, bolj resno pa je začela o glasbi razmišljati pri 12 letih. »Moji začetki so se rojevali za računalnikom, saj sem bila sramežljiva, moja koncertna dvorana pa je bila tuš kabina,« se spominja. »Najprej sem mislila, da se bom vpisala na računalniško šolo, na koncu je prevladala srednja glasbena šola. Ne igram nobenega glasbila, za sprejemne izpite pa sta me pripravljala dva učitelja jazz petja. In uspelo mi je. Šola mi je dala veliko novega znanja in samozavesti, še zlasti pa sem ponosna na avtorske pesmi in koncerte, ki so nastali v času šolanja.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Evrovizja: Tekmovaec izključen, v teku preiskava neprimernega vedenja

Nizozemski predstavnik je izključen iz tekmovanja za pesem Evrovizije. Kaj se je zgodilo?

Nina si je nadela umetniško ime Änen, ki ga je sprva želela sestaviti kot premetanko črk svojega imena, a je na koncu i zamenjala s črko e, a-ju pa je dodala poudarek. Ko je malo raziskovala, je ugotovila, da to v finskem jeziku pomeni živahen zvok, kar je bilo čisto naključje. »Ime odraža mene in moj značaj, saj so mi všeč različni glasbeni žanri od rocka do metala, najbolj pa me je zaznamoval jazz, saj sem v srednji šoli obiskovala smer jazz petje.«

Od mladih nog jo je zanimala egipčanska kultura, še posebej mumije, in nadvse rada je gledala dokumentarne filme na to temo, pa tudi šov Slovenija ima talent. »Spremljam ga od 13. leta dalje, a nikoli nisem zbrala dovolj poguma, da bi se prijavila. V najstniških letih nihče ni zadovoljen sam s seboj, pa tudi sam razvoj ti povzroča težave, ko denimo ne moreš zapeti nekaterih visokih ali nizkih tonov. Na avdicijo za šov Slovenija ima talent sem se prijavila zadnji dan, tik pred iztekom roka. Pri tem me je podprl tudi fant. Doma nisem povedala, pa četudi bi rekli ne, bi se prijavila. Malo sem 'tipala' mamo, kaj si misli o tem, ona pa mi je odkrito povedala, da če se človek počuti pripravljenega, ne vidi nobenega razloga, da bi si premislil oziroma se ne preizkusil. Zaradi mojih vprašanj je malo posumila, da se nekaj dogaja. Skrivnost, ki sem jo skrbno čuvala, sem izdala dan pred prvo oddajo in vsi so bili navdušeni.«

Nina ima tudi svojo skupino, ki je sestavljena iz nekdanjih sošolcev, vsi pa so Primorci. »Sem edino dekle, zato lahko rečem, da sem šefica, a se dobro razumemo in kakšni šefovski prijemi niso potrebni.«

V Ljubljani živi že od petnajstega leta, zdaj je študentka na filozofski fakulteti, smer muzikologija. »Rada sem v Ljubljani, rada sem v Brdih, odvisno od obveznosti in počutja.« Letos je morala zaradi številnih obveznosti izpustiti tudi trgatev, pa čeprav kot hči znanih briških vinarjev tega sicer ne bi storila. »Imela sem v načrtu, da se jim bom pridružila ob koncu tedna, a je deževalo. Doma me nikoli niso obremenjevali z delom v vinogradih, tja sem šla takrat, ko sem se sama odločila. Alkohola popijem zelo malo, če ga pa že, pa kozarec dobrega in kakovostnega vina,« pove Brika, ki je imela kot otrok zelo nenavaden konjiček. »Zbirala sem lutke, a to niso bile barbike, temveč lutke Monster Jam.« In kaj počne zdaj, kadar ne poje? »Rada imam mir in naravo, kjer si naberem energijo, včasih mi prijajo gneča in veliko ljudi okoli mene. Žurov ne obiskujem prav pogosto, rada pa preizkušam nove stvari. Pred kratkim sem se prvič srečala s športnim plezanjem in ugotovila, da je zelo naporno, pa tudi vrtelo se mi je. Upam, da bo drugič bolje in bom premagala strah pred višino.«