Blaž Babič je stand up komik, radijski producent, povezovalec dogodkov in animator publike na POP TV. Znani zabavljač s spontanimi šalami skrbi, da se publika razvedrilnih oddaj med pavzami ne dolgočasi ali brezglavo tava po prizorišču. Babić tako v svoje navihane šale spretno vpleta sprva zadržane gledalce, ki pa se ob njegovi nalezljivi energiji hitro sprostijo. Pa ne le, ker jih kot za šalo pripravi do tega, da skupaj z njim divje skačejo, plešejo in mahajo z rokami, pač pa tudi, ker tu in tam postreže s kakšno sončno zanimivostjo iz zakulisja.

H klepetu smo ga povabili tudi mi. Vabljeni k branju ...

Blaž, preden se v studiu prižgejo kamere, si ti tisti, kri kraljuje na odru. Kakšna je tvoja vloga in kaj vse se dogaja v studiu, preden prizorišče uzrejo gledalci pred TV zasloni?

Gledalci pridejo uro prej na POP TV in čakajo, da se šov začne ob 20. uri, ne zavedajo pa se, da je pred samo oddajo še ogromno stvari, ki se pripravljajo, da sama oddaja steče. Tukaj pridem na vrsto jaz, ki jih, po domače povedano, pripravim do tega, da iz sedečega položaja in zehanja ter čakanja na pričetek šova, vstanejo na noge in plešejo, pojejo in nasploh eksplodirajo z energijo. S to svojo energijo jih nalezem in publika potem postane res dodana vrednost oddaji.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Mama in hči v Grčiji: Darilo za najin pogum je raj v katerem živiva

Si predstavljate, da v tednu dni spakirate svoje življenje v škatle in se preselite v Grčijo? Slednje sta z enim samim zamahom poguma storili Sabina in Ramani, mama in hči, ki sta prisluhnili notranjemu klicu, stisnili zobe in si podarili priložnost za lepšo prihodnost. Zadnji dve leti in pol ne le da živita sanjsko življenje v grškem obmorskem mestecu, 12 letno dekle celo blesti kot najbolj obetavna gimnazijka. Morda bo njuna zgodba v navdih vsem, ki imajo velike sanje, a ne upajo razpreti kril …

Torej bi gledalci pred TV zasloni hitro zaznali, če bi bilo v ozadju bolj zaspano vzdušje?

Če v ozadju ni publike, ki kriči od navdušenja, potem tudi ljudje doma ne začutijo tega neverjetnega nastopa tako, kot bi lahko, "a veš tist filing ko gledaš nekoga, ki poje in se doma kar naježiš". Seveda pa je to tudi dodana vrednost za vsak talent, ki stoji na odru. Tudi ta waaaaaauuuw efekt publike te ponese do teh občutkov sreče.

Da pri delu animatorja publike zelo uživaš, smo se lahko prepričali tudi mi. Kaj ti je najbolj všeč?

Iskreno mi je zelo všeč, ker lahko pripravim ljudi, da se zabavajo, smejijo in padejo v oddajo. Najbolj mi je pa všeč, kako se ljudje prepustijo in uživajo, ko mi dajo pozitiven feedback. Verjetno se zdi, da jaz njim dam energijo, ampak v bistvu je ravno obratno. Mogoče se sliši kontradiktorno, ampak definitivno je energija obojestranska, publika rabi samo triger, potem je pa vse preprosto in pride na dan samo od sebe.

Pa imaš kdaj pred skokom na oder tremo?

Kot zanimivost lahko povem, da imam pred oddajo mrzle roke – to je taka pozitivna anksioznost, malce nervoze … Ja, po vseh teh letih je še vedno prisotna, ampak predvsem zaradi spoštovanja do samega šova. Da se ogrejem, grem tako vedno na stranišče in dam dlani pod toplo vodo. No in takrat doživim tisti občutek, prav vidim, kako se publika smeji in ploska (vizualizacija vsega tega), ko se kar naježiš na odru in ravno to podoživim, neke vrste de javu bi lahko temu rekli in takrat si rečem "sem READY, lets go lets do this"... in potem pičim direkt na oder in potem se zgodi kar se zgodi ... show time.

Kaj pa sodelavci - zdi se, da vsak natanko ve, kaj mora delati …

Ekipa na POP TV je odlična, predvsem dobro sodelujemo, vse teče kot urica, vsem je vse jasno, kaj je njihova naloga. Res profesionalci.

Nam za konec zaupaš še kakšno zabavno anekdoto iz zakulisja?

Ja, enkrat sem pohecal publiko in Branka Čakarmiša, da bomo sedaj skupaj pogledali v kristalno kroglo, kdo bo zmagal v finalu Slovenija ima talent. In tako sem začel drgniti njegovo glavo in naštevati nastopajoče talente v finalu. Ko je Branko ugotovil, kaj se dogaja za njegovim hrbtom, me je začel loviti po studiu POP TV. Več kot očitno sem preživel, ampak ja, od takrat naprej sem še vedno enako visok, če lahko temu tako rečemo. (smeh)