Anko Senčar je kap zadela v Hurgadi, kjer je živela zadnjih več let. foto: Osebni arhiv
Razplet bolezni je velikokrat odvisen prav od vztrajnosti in odločnosti. Anka ni le veseljakinja, ki povsod drži pokonci družbo, ampak tudi borka z voljo, za katero skorajda še sama ni vedela.
Njeno življenje in vsakdan sta se po hudi možganski kapi lani povsem spremenila. Anka je imela sicer veliko srečo, da jo je kap zadela na ulici in so jo, ležečo na tleh, v Hurgadi našli drugi. Če bi se to zgodilo doma, je veliko vprašanje, kako bi se razpletlo, saj živi sama, tako pa je razmeroma hitro prišla v bolnišnico.
Ko si je malo opomogla, so jo z letalom prepeljali v Slovenijo in prve tedne je preživela v ljubljanskem kliničnem centru, pozneje pa je odšla na rehabilitacijo v Zdravilišče Laško. Zdaj je nastanjena v domu starejših občanov. Zaradi kapi ima delno ohromljeno levo roko in nogo, zato potrebuje ustrezno nego, oskrbo in zdravljenje. Čeprav za nikogar, še najmanj za človeka Ankinega kova, takšno stanje, ko je večinoma v postelji, ni niti najmanj prijetno, je pokazala veliko volje in odločnosti, da čim bolj okreva.
Med drugim vsak dan izvaja terapije in vaje, tako da se njeno stanje kljub bolečinam in omejenosti počasi, a zanesljivo izboljšuje. Sreča v nesreči je bila, da si med padcem ni poškodovala glave. Kolikor je pač mogoče, poskuša na težko stanje, v katerem se je znašla, gledati tudi s čim več optimizma. »To pa ni vedno lahko, sploh ne za človeka, kot sem jaz. Za nekoga, ki se rad zabava, je rad v družbi, živi polno in z žlico zajema življenje, je zadnja stvar obležati priklenjen v postelji. To je najhujše od vsega, od vsakih zdravil ali terapije,« pravi.
Kljub temu je vesela, da je doma, saj je nastanjena v trboveljskem domu starejših. »Velika prednost je vsaj okolje. Negovalke, fizioterapevtke in osebje so prijazni. Z negovalkami veliko klepetamo, se šalimo in tudi nasmejimo. Le postelja me muči in najbolj od vsega si želim, da bi jo zapustila,« razlaga. Zato pridno izvaja predpisane terapije, jemlje zdravila in se nasploh ravna po navodilih, pa čeprav mora velikokrat stisniti zobe.
»No, pa saj sem se vse življenje potepala po svetu,« se pošali. Njen optimizem, volja in zmožnost, da se spoprime z boleznijo ter zdravljenjem, pa so še toliko večji, če upoštevamo, da nikoli v življenju ni bila resno bolna, sploh pa ne v bolnišnici. »Moja največja želja je, da se spet postavim na noge, čeprav bo potreben čas in je pot težka. Nadvse vesela pa sem velike podpore in dobrih želja po Facebooku in internetu ter obiskov,« še pravi pred odhodom na preiskave v Sočo.
Napačno vnesen email naslov
Ta email naslov je že uporabljen!
Registracija je bila uspešna!
© 2024, SALOMON d.o.o.
Vse pravice pridržane.
