A zdaj je že jasno: Robi, kakor simpatičnega Štajerca kličejo prijatelji in družina, kot Sergej zmeša glavo eni od sester v Eni žlahtni štoriji. Komu pa je zmešal glavo zasebno?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Slovenska športnica tik pred poroko

Poletni odmor bo za poroko izkoristila še ena slovenska zimska športnica. Prijateljice so ji že pripravile dekliščino.

No, tega čedni temnolasec sicer noče razglašati na ves glas, je pa znano, da sta par z igralko Nino Rakovec. Zdaj se tudi že ve, da bosta ob koncu zime postala starša, a sta že na začetku nosečnosti postavila mejo in o zasebnosti ne razpredata. Kljub temu pa igralec marsikaj pove o sebi in z največjim navdušenjem govori zlasti o trojem: svojem poklicu, glasbi in nogometnem klubu Maribor. »Sem zelo zvest oboževalec NK Maribor, kar pomeni, da so se prijatelji pri osemnajstih letih zelo norčevali iz mene, ko sem povedal, da grem študirat v Ljubljano.« Nato mu je na začetku študija mentor na akademiji dal navodilo, naj tudi v domačem okolju govori ljubljansko, »da se bom odvadil štajerščine in potem na odru lahko govoril pravilno slovenščino. Seveda sem doživel mešane odzive in zafrkavanje. Ampak potem odrasteš in vidiš, da je Ljubljana Slovenija v malem. Spoznal sem več Dolenjcev, Korošcev, Primorcev, Prekmurcev kot pravih Ljubljančanov.« S prijatelji je med študijem sicer živel v zasebnih stanovanjih, a je bil pogosto pri sošolcih v študentskih domovih, kjer je pravo študentsko življenje.

Že kmalu pa so ga angažirali v gledališču in tako je v MGL nastopil v glasbeni predstavi Neki novi tipi, posvečeni spominu na legendarno skupino The Beatles. Takrat je mladi igralec odkril svojo drugo ljubezen – glasbo. »Ta predstava mi je omogočila, da sem se naučil igrati kitaro, in še zdaj, dve leti pozneje, jo vsak dan vadim. Ko sem bil majhen, sem na očetovo željo sicer hodil v klasično glasbeno šolo, pa ni šlo, ves tisti nauk o glasbi in solfeggio! Potem sem imel eno leto zasebne ure in sem znal tiste štiri temeljne akorde – pravim jim piknik akordi. Pri predstavi Neki novi tipi pa sem dobil odličnega učitelja in bil sem očitno dovolj star, da sem zagrabil vse, česar sem se lahko naučil.«

Mamo je skoraj zadela kap

Po duši pa je seveda igralec, in ko se je odločal za študij igre, pravega rezervnega načrta ni imel. Za starše je bilo to kar presenečenje, ker nikoli ni bil nastopač. »Le ko sem imel kakih sedem let, sem hodil naokrog s harmoniko, ki je nisem znal igrati. Kadar so prišli obiski, sem 'igral' nanjo in pel Zatreskan sem vate kot raketa,« se v smehu spominja Robert, ki pa v osnovni šoli ni hotel več nastopati. »Tudi peti sem nehal, ker sem se ustrašil mutacije, ki mi je zbila glas. Mislil sem, da je konec sveta, in nisem hotel peti. Potem pa sem na koncu osnovne šole vodil valeto, doma pa o tem nisem nič povedal. Mama še danes pravi, da jo je skoraj kap, ko me je zagledala na odru. Toda vodenje je bilo zanimivo, in takrat so mi vsi rekli, naj grem v Prvi gimnaziji nujno v njihovo znano gledališko skupino.« In je šel, čeprav sprva samo zaradi obveznih izbirnih vsebin: »Zdelo se mi je, da si nabereš dovolj ur za vse leto, če greš v teater, in sem si rekel, grem poskusit za foro.« Postalo mu je tako všeč, da si je gledališče izbral še naslednje leto – in nato še za poklic.

Starše je malo skrbelo, ali bo lahko kaj zaslužil, »pa sem jim rekel, bom že, če pa ne, bom šel pa kelnarit. No, ne vem, ali bi bil res natakar, ampak zdaj sem na svobodi, pa se nekako preživi. Starši me pa seveda ves čas podpirajo. Skupaj z mlajšo sestro, ki tudi študira v Ljubljani, si ogledajo vse moje predstave in se potem pozno ponoči – sploh če je predstava dolga, kot je bil recimo tri ure dolg Faust – vračajo v Maribor.« Zdaj je doma postal pravi ambasador gledališča, da si gredo ogledat tudi kakšne druge predstave. Sam pa seveda hodi na predstave kolegov, zlasti tistih, s katerimi je študiral v istem letniku, denimo Ajde Smrekar in Staneta Tomazina, ki ju poznamo iz Ene žlahtne štorije. Zdaj v njej igra tudi Robi, in kmalu bomo videli, kako bo mešal štrene v Goriških brdih.