Pisalo se je leto 1913 ko so poštni uradniki v Ohiu močno razširili možnost pošiljanja paketov po pošti. Medtem ko so poprej sprejemali pošiljke katerih teža je znašala do največ 1814 gramov, so lahko ljudje po novih določilih oddajali tudi pakete do 22.679 gramov, kar znaša nekoliko več kot 22 kilogramov. Po spremembi se je pričelo odvijati sila neverjetno obdobje, ki so mu zaradi neobičajni situacij naredili konec dve deli kasneje. Kaj se je torej dogajalo?

Kot poroča Daily Mail, so pričele na pošto romati nadvse neobičajne pošiljke, kot so denimo krste in trezorji. Ljudje pa niso pošiljali le nenavadnih in težkih dobrin, pač pa tudi otroke. Da, tako je. Slednjega so se posluževali zlasti revni starši, ki so želeli otroke poslati k starim staršem, a si niso mogli privoščiti vozovnice za vlak. Ker so bile poštne usluge sila ugodne in ker so ugotovili, da pošta ne zaračunava provizije za dostavo ljudi, se so poštne usluge zdele nadvse prikladna rešitev.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Takšen dopust sta si privoščila Tina Gaber in Robert Golob

Gabrova je bila glede lokacije skrivnostna, a jo je na koncu vseeno potrdila. Presenečeni, da sta si privoščila takšne prvomajske praznike?

''Bilo je ceneje, kot vozovnica za vlak,'' je povedala Nancy Pope, zgodovinarka državnega poštnega muzeja, kjer so za Daily Mail na resničnem primeru pojasnili, kako je vse skupaj potekalo. ''Jesse in Mathilda Beagle sta želela svojega sina, ki je bil tedaj še dojenček, poslati v nekaj kilometrov oddaljen dom starih staršev. Ker nista imela denarja za vlak, sta izkoristila nedavne spremembe poštnih predpisov v ZDA in sinka poslala k babici po pošti, za kar sta odštela skromnih 15 centov.''

Zdelo se je tako preprosto in bilo je tako poceni, da so otroke pošiljali tudi tedaj, ko bi lahko našli drugo rešitev. Starši so se namreč posluževali omenjenih storitev tudi za krajše, lokalne relacije. ''Kadar je denimo mati zbolela in ni imela ob sebi nikogar, ki bi poskrbel za najmlajše, sta zakonca slednje preprosto prek pošte poslala do babičine hiše – četudi je bila ta oddaljena samo dober kilometer in pol.''

So pa v državnem muzeju izpostavili tudi na primer, ki bi prej sodil na filmski trak domišljijsko obarvane pripovedi: ''Charlotte May Pierstorff se je v zgodovino zapisala kot najbolj slaven otrok, ki je bil poslan po pošti. Štela je komaj pet let ko si je močno želela obiskati babico Marijo, ki je živela v oddaljenem glavnem mestu države Idaho. Ker si starši niso mogli privoščiti karte za vlak, so deklico poslali po pošti. Mala Charlotte je brez staršev prepotovala približno 117 kilometrov, na njenem plaščku je bilo za 53 centov vrednih žigov, kar danes znaša okoli 11 evrov. ''