Miši Molk Prešernov dan veliko pomeni. Kot pravi, je ga je potrebno praznovati, z nagradami ali brez. »Praznovati pa moramo! Praznovati moč našega jezika, naše umetniške govorice. Upodabljanje življenja. Zrcaljenja. Prepoznati našo kulturo, ki se pogosto ustvarja za zaprašenimi in hladnimi zidovi, ali pa kar doma, tudi na zlizanih tipkovnicah, v najetih kvadratnih metrih, v stiski, ne le z denarjem, ampak z bivanjem na sploh … Nazdraviti vsem, ki še vztrajajo, predramiti in opogumljati tudi tiste, ki se jim zdi, da se umetniki brezdelno valjajo na kavču, da bi skušali razumeti edinstvenost sporočil, ki jih pojasnjujejo izjemni umetniki.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Razkrili še neviden pogled na eksperiment

Če si boste ogledali nocojšnjo komentatorsko oddajo Poroka na drugi pogled, boste na ženine in neveste odslej gledali v novi luči. Nocojšnja gostja bo namreč razgrnila ozadje, ki ga gledalci niste imeli priložnosti videti.

Kot je pojasnila, se je sama s poezijo prvič srečala ob Župančičevih Mehurčkih, ki ji jih je prebirala mama Beti. Legendarne pesmi so ji za vedno ostale v spominu.

»Znam jih na pamet. Ne da bi se jih kdaj naučila. Preprosto, s poslušanjem in branjem so verzi zlezli vame. Tako kot kasneje Prešeren. Seveda mi je v puberteti najbolj sedla pesem Kam? Taka fina uteha je bila zame. Da nisem samo jaz tako zbezljana, ampak, da tudi veliki pesnik ni vedel, kaj sam s sabo. In ko sem se pri desetih letih preselila v Ljubljano, pa Vrba… Navdušena sem bila, s kakšnim »O Vrba! srečna, draga vas domača« je nagovoril svoj rojstni kraj, ko sem si želela kar najbolj prijazno v sebi nagovoriti moj rojstni kraj, ki mi pa ni ravno sedel. Vrhnika. Pa to. Eno samo cankarjansko hrepenenje se mi je takrat zdelo.