»O kilogramih lahko veliko povem. Seveda ne kot nekdo, ki mu je uspelo shujšati štirideset ali petdeset kilogramov in trosi svoje modrosti, temveč kot nekdo, ki mu to (še) ni uspelo. V osnovi smo si ljudje z odvečnimi kilogrami sami krivi za to, da je, kot je. Zaradi labilnosti ali kakšne druge lastnosti popustimo in se nagradimo s hrano. Sama imam rada ogljikove hidrate. Ko jih jem, tako padem noter, da ne morem še razmišljati o njihovi škodljivosti. Pa tudi oni niso krivi, ker so tako dobri. Ljudje različno gledajo na debelost. Najlaže je govoriti, da si nemočen, da ne moreš ničesar storiti, in kriviti druge za svojo usodo – denimo, da te je mama preveč hranila, da so te v šoli zafrkavali, da te je pustil moški, pa si jedel in jedel. Težko si je priznati, da je vse odvisno od tebe, da imaš samo ti v rokah svojo usodo. Sama bi imela nekaj kilogramov manj, vendar ne bi za to plačala peklenske cene, da bi bila brez prijateljev, moža, seksa … Če misliš, da boš vitkejši boljši človek, si se pošteno zmotil. Najprej si je treba 'poštimati' glavo, nato pa se lotiti hujšanja. Je pa res, da ti z nekaj kilogrami manj bolj pristajajo obleke, pa tudi hrbtenica in kolena manj trpijo,« pravi Urška, ki jo motijo predsodki, da predebeli ljudje jedo samo hamburgerje in pijejo kokakolo. Njej so se kilogrami nabrali postopoma, z leti, ker je pojedla več, kot je porabila. Vendar se zaradi tega ne vznemirja, temveč živi in uživa.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Za zvonjenje v ušesih so krive poškodbe dlačic

Človeško telo je kompleksno, čudovito in hkrati čudno. Je najbolj zapletena kemična tovarna in najbolj integrirana celota z možgani, ki se nenehno spreminja.

Ogromno priložnosti

Življenje po šovu se ji je spremenilo. »Še zdaj se mi zdi, da se še nisem povsem naspala. A ne da ne bi mogla spati fizično, temveč se mi ves čas oglaša glasek, ki mi prišepetava, kaj vse bi še morala storiti. Po žensko, da ves čas prežvekujem stvari. Tudi tiste, ki bodo na vrsto prišle šele čez dva ali tri mesece, tako da se vznemirjam 'na zalogo'.« Do novega leta ima podivjan urnik, nato pa se bodo stvari malce umirile. »To prinese pojavljanje na televiziji, ki ima magično moč, da pritegne ljudi. Žal v gledališču ni tako. Vedno imam veliko za povedati, ne glede na stvar ali položaj, zato sem vesela, da me prosijo za mnenje,« se smeji Urška, ki je stopila tudi v čevlje Darje Gajšek v oddaji Slovenski pozdrav. Le da tam njene besede niso čisto njene, temveč ji jih v usta polaga Lucija Ćirović. »Napiše mi osnovo, jaz pa to povem po svoje. Nisem ravno humoristka, čeprav drugi mislijo tako. Marsikaj mi pade na pamet, a ne po naročilu,« je iskrena. Nikoli si ni mislila, da bo del šovbiznisa. Za študij matematike se je odločila, ker je imela v šoli težave z branjem. Danes bi temu rekli disleksija. Ona pa se je stvari lotila po svoje. Mislila je, da ji zaradi študija matematike ne bo treba toliko brati. Vseeno je morala preštudirati zajeten kup literature. Trdna stališča ima tudi glede šole in vzgoje. Pri nekaterih stvareh je pri svojih otrocih – desetletni Nini in dve leti mlajšem Gregi – nepopustljiva, grozna, tečna in nemogoča, pri drugih pa mehka kot maslo. »Otroka sta naštudirala, kje me lahko vozita naokoli, kje se pa ne dam. Če se mi zdi, da grdo pišeta, vztrajam, da pišeta veliko več, kot je dejala učiteljica. Po drugi strani pa razumem, da je včasih težko biti dolgo pri miru in jima je dolgčas. Ne moti me, če kdaj skačeta po kavču ali imata noge na mizi v dnevni sobi. Pri šoli ni milosti. Kar je treba narediti, je pač treba, in tu ni pogajanj. Podpiram njune talente, a si ne želim, da bi bila vrhunska glasbenika ali športnika, saj je v življenju veliko lepše, če se stvarem posvečaš zmerno, ne pa da živiš samo za eno stvar. Najlepše pa je, ko se vsi štirje crkljamo in si privoščimo kakšen družinski pobeg v toplice.«