Pogosto si lahko pomagate sami s pozitivnejšo miselno naravnanostjo oziroma drobnimi psihološkimi zvijačami, ki vam bodo pomagale prebroditi manjše nevšečnosti. Zanimivo je, da zadnje študije delovanja možganov kažejo, da lahko s temi zvijačami postopoma spremenimo delovanje možganov – na bolje, kar dvigne kakovost misli, počutja in našega življenja. Postanite torej sami svoj prvi psiholog!

Pravilo treh dni

Ko so težave na vrhuncu in nas posrkajo vase, pogosto pretirano dramatiziramo. "Naši možgani se v čustvenih trenutkih namreč zavarujejo tako, da vso energijo usmerijo v naše preživetje. To pomeni, da so višje možganske funkcije 'ugasnjene', kar prepoznamo po tem, da nas usmerjajo in vodijo izključno čustva, ne pa razum," pojasnjuje psihologinja, mag. Mia Bone. V tem stanju, ko vidimo vse samo črno, pogosto verjamemo, da bo ta kriza tragično vplivala na naše življenje in sprožila domino efekt grozljivih posledic. Kako torej ločimo, ali samo pretiravamo in se čustveno preveč burno odzivamo ali gre v resnici za nekaj groznega? Mia Bone priporoča pravilo treh dni. "Naše družbeno izročilo je takšno, da se moramo odločati na podlagi razuma, zato je pomembno, da počakamo, da možgani ponovno 'vklopijo' razumski del. Zato je pravilo treh dni zelo uporabno. V tem času si dovolimo, da nas vodijo čustva: če moramo žalovati, žalujmo, če moramo biti jezni in zagrenjeni, bodimo jezni in zagrenjeni, če imamo občutek, da se nam je zgodila krivica, obtožujmo in jokajmo. Če čustva izzvenijo v roku treh dni, je bil naš čustveni odziv pretiran (zato je še dobro, da smo pred naslednjim korakom počakali, da se vklopi nazaj razum)." Če so torej po treh dneh čustva še vedno izrazita, gre verjetno za težavo, ki bo od nas zahtevala več spretnosti in je resničen problem, ne gre le za naše pretirano dramatiziranje. Toda opazili boste, da veliko čustvenih kriz izzveni že naslednji dan, zato ni treba, da jih doživljate kot konec sveta.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Aleš Valič o naporih, povezanih s priljubljeno serijo Skrito v raju

Aleš Valič velja za zahtevnega predavatelja na AGRFT, na lastni koži pa je občutil, kako naporen je tempo ustvarjanja priljubljene serije.

Preigravanje scenarijev

V kriznih trenutkih pogosto vidimo vse najstrašnejše in črno. Pogosto pomaga, če si zamislimo obe skrajnosti, oba scenarija. Kako bi bilo, če bi se res zgodilo vse najbolj grozno? In kako bi bilo, če bi se zgodil za nas najboljši scenarij? Mia Bone pravi, da si s tem pomagamo, ker praviloma vedno znova ugotovimo, da tudi najbolj črn scenarij ni tako črn, da ga ne bi mogli preživeti. "Pogosto ljudje celo ugotovijo, da ni tako hudo in da jih je bilo samo strah neizgovorjenega – ko si najbolj črni scenarij predstavljamo, ga konkretiziramo. In ko nekaj konkretiziramo, nima več moči nepredstavljivega. Nekoč je neko znanko ves čas preganjala misel o tem, kako grozno bo, če izgubi službo. Ko sem jo vprašala, kaj je najbolj črni scenarij, ki se ji lahko zgodi, če bo ostala brez službe, je ugotovila, da si bo morala najti drugo. Da ve, da to lahko traja dalj časa, ampak našla si jo bo." Najbolj črni scenarij nam da vpogled v naše najbolj skrite potenciale, ki jih bomo uporabili, in to nam da motivacijo, da bomo zmogli.

Časovna dimenzija

Zamislimo si svoje življenje čez deset let. Bo ta težava tedaj še vedno ključna ali se je ne bomo niti spomnili? "Časovna dimenzija je povezana s tem, da so naši možgani vedno prisotni v trenutku (tukaj in zdaj) – vedno rešujejo trenutno situacijo, so čustveni … Ko se zavestno odločimo, da izstopimo iz tega okvira, in se vprašamo, ali bo to čez deset let res pomembno, samodejno pridobimo novo perspektivo," pojasnjuje mag. Bone. Se je v tukaj in zdaj torej smiselno boriti in reševati? Velikokrat ugotovimo, da ne.

Izkušnje

Razmislite o podobnih trenutkih v življenju, ko ste se ujeli v vrtinec dramatiziranja. Kolikokrat so temu res sledili tragični dogodki in izgube, kolikokrat pa se je pozneje izkazalo, da je šlo samo za vaš notranji proces, svetlobna leta oddaljen od resničnosti? "S to strategijo učite svoje možgane, da ne pomislijo najprej na najslabše. Dosežete pa tudi to, da si daste potrdilo, da znate najti prave rešitve (v čustvenih trenutkih kar pozabimo, kako spretni smo)," pravi psihologinja Mia Bone.

Varno območje

"Pomagate si lahko tudi tako, da najdete varno točko v sebi (ali v okolici). Tu se počutite varno, mirno in brezskrbno, ne glede na vihar, ki divja okoli vas. Veste, da je vse dobro in da bo sčasoma vse slabo minilo. Lahko se odločite tudi za poseben fizični sprožilec (na primer stisk pesti, stisk ušesne mečice, trepljanje …), ki bo v možganih samodejno sprožil občutek sproščenosti. Pomembno je, da je ta fizični sprožilec/gib vedno enak in tak, da ga lahko izvedete, tudi ko so okoli vas drugi ljudje," svetuje psihologinja.

"Na koncu bo vse dobro …

… če še ni dobro, pa to pomeni, da še ni konec," je citat iz filma o simpatičnih upokojencih v Indiji, ki pa še kako drži. Poglejte svoje življenje. Se je na koncu vedno vse uredilo? Verjetno se je, saj vas sicer ne bi bilo na tem mestu, kjer ste zdaj. Morda samo še ne vidite smisla za dogodki, ki se bo pokazal pozneje. Tudi izguba službe je namreč lahko dolgoročno najboljša stvar, ki se vam je zgodila.