Žiga je s filmom Trst je naš! razburil Italijane in prejel nominacijo za študentskega oskarja ter študentsko Prešernovo nagrado. Vmes je posnel serijo TV-dokumentarcev, po premieri na festivalu v Tribeci pa nas zdaj napada še s filmom o jugoslovanskem vesoljskem programu Houston, imamo problem. Njegova sestra hitro leze pod kožo ljubiteljem (tudi črne) komedije. Po preboju preko Akademije Panč je lani na Lentu postala mlada nada in pražila Perico Jerkovića, trenutno pa je študentka rusistike in filozofije na turneji tudi kot ogrevalka šova Andreja Težaka - Teškyja.

Filmi so pri vas družinski posel, Žiga dela v podjetju z očetom in stricem, Eva pa se še upira ...
Žiga: Oče Andrej in stric Boštjan sta podjetje zagnala pred 24 leti, ko sem bil star štiri leta, Eve pa sploh še ni bilo. Oče me je za fotografijo navdušil kot otroka in mi predal znanje o vizualni umetnosti, podobi in pripovedovanju zgodb. Na AGRFT sem študiral režijo, posnel film, bil nominiran za oskarja ... potem pa smo ugotovili, da bi lahko moj avtorsko-ustvarjalni pristop in njuno produkcijsko- organizacijsko znanje o snemanju promocijskih filmov združili. Eva pa, ne da se temu upira – išče svojo pot.
Eva: Mene bolj privlači teater. Ne v kakšnem velikem smislu, a bolj me opredeljuje gledališče kot film. Žiga je vedno fotografiral in bil za kamero, jaz pa sem raje stala pred objektivom in nastopala.

Kljub rosnim letom veljate za stand up komičarko, ki si upa pri nas najdlje, radi se igrate s črnim humorjem, brez milosti zbodete tudi starejše kolege ...
Eva: Ne, na odru nisem sramežljiva. (smeh) Tako oder kot film omogočata izražanje in oba z Žigo ju izkoriščava, da poveva svoje zgodbe. Jaz v komedijo nisem šla z namenom, da bom drznejša od drugih. Stopila sem na oder in povedala tisto, kar sem čutila in kar se mi je zdelo smešno – ljudje pa se temu čudijo in smejijo.

Žiga, radi preigravate fraze: Trst je naš, Houston, imamo problem ... So to možgani filmskega režiserja ali oglaševalca, kjer je dober slogan čisto zlato?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Žiga: V oglaševanju ima slogan nad sabo še znamko, mi pa smo to dvoje kar združili. Nikoli se nisem ukvarjal s tem, kako bi nekaj moralo biti narejeno – Houston je lep primer. Važno je, kaj želimo sporočiti, kakšna je zgodba in kdo bo to gledal. Pri meni so gledalci vedno prvi: ko pišem scenarij, ko snemam, ko montiram, se sprašujem kako bodo gledalci to doživeli. Rad bi, da moj film vidi čim več ljudi in da izživi svoj ustvarjalni potencial. Delali smo ga skoraj pet let in hočem, da se dotakne množic. Naslov mora povedati, o čem film govori, hkrati pa je dobro, da buri domišljijo oz. vsaj pritegne pozornost.

Zakaj je priročno imeti brata filmarja? Vam bi gotovo prišel prav kakšen dober video za promocijo na družbenih omrežjih.
Eva: Prijetno je odraščati v ustvarjalnem okolju, kjer se ves čas delajo projekti, ki prinašajo dosežke. Pri nas je bil vedno prisoten kreativni nemir, lahko sem spremljala nastajanje filmov in kako razmišljajo ljudje, ki jih ustvarjajo. Prav veliko pa še nisva sodelovala, saj je med nama osem let razlike in niti nimava tako veliko skupnih točk. Sva ravno v teh letih, ko je teh osem let še velik razkorak.

Če nič drugega vsi v družini radi pripovedujete zgodbe in to počnete dobro.
Žiga: Z jezika ste mi sneli. Tudi če je tehnično videti, kot da ne počnemo istih stvari, smo blizu. Vidiš, kako ljudje delajo in razmišljajo, in ker so to tvoji bližnji, vidiš, kako teče proces. Imaš vpogled, in tudi če se izražaš v drugem mediju, lahko iz tega veliko potegneš. Meni je tudi prijetno, če se ob mojih filmih ljudje zasmejijo, pri Evi pa si panči in smeh sledijo hitro. To vpliva tudi name, pot je dvosmerna.

Houston je igrano-dokumentarni film. Zakaj ste za svoj doslej največji projekt izbral ravno ta žanr?

Žiga: Hoteli smo povedati zgodbo tako, da bo ljudem zanimivo, hkrati pa obdržati klasično dramsko strukturo z zapletom, razpletom in koncem. Razmišljali smo, ali to lahko naredimo s čistim faktografskim pristopom ali drugače. Pokazalo se je, da če formo spustimo z verige, premešamo dokumentarno, igrano, subjektivno, objektivno, v kontekstu, iz konteksta ... ter vse to podredimo zgodbi, dobimo najboljši rezultat.

Se dokumentarcem dogaja isto kot TV-novinarstvu, ki je zvodenelo ob infotainmentu? TV so preplavili kvazidokumentarci, ki se bolj kot z dejstvi ukvarjajo s provokativnimi teorijami.
Žiga: To se je zgodilo, ker ljudje v glavnem nočejo več gledati dokumentarcev, ki nizajo dejstva, sliko pa spremlja pripovedovalec. Zato so začeli iste teme obdelovati z bolj avtorskim pristopom, pri tem pa gredo včasih že v resničnostni šov. Houston so mi pomagali razvijati tudi kolegi dokumentaristi in veliko smo se ukvarjali s tem, kaj je dokumentarni pristop in kje se začne resničnost, če nas ves čas spremlja kamera. Šli smo do skrajnosti in na koncu celo čez.

Ali Slovenci raje poslušamo režiserje in scenariste ali zgodovinarje? Živimo v časih, ko politiki ustvarjajo zanimive zgodovinske knjige in dokumentarce.
Žiga: (smeh) To ni naš fenomen, ampak svetovni pojav. Ljudje imamo domišljijo, zgodbe nas vznemirjajo in ta nas loči od drugih vrst. Režiserji in scenaristi znamo zgodbo predstaviti bolj gledljivo. Razlage so preprostejše, napete in bolj intrigantne, naše zgodbe so lahko kot pravljice, ki so si jih predniki pred tisočletji pripovedovali ob ognju. To pove, zakaj so uspešne teorije zarot: na preprost način pojasnjujejo zelo kompleksne zgodbe. Ljudje imamo raje tisto, kar nas nagovarja bolj čustveno – tona zgodovinskih dokumentov in dejstev nas pač ne.

Ali je mit o jugoslovanskem vesoljskem programu dejansko obstajal ali ste si ga izmislili?

Žiga: Jugoslavijo je vesolje zanimalo. Hrvaški inženir Milojko 'Mike' Vucelić, ki je delal v Nasi pri projektu Apollo 11, je v intervjuju povedal, da ga je Tito klical, ker ga je zanimalo, kako bi Jugoslavija razvila vesoljski program. To je bil čas hladne volje, ko je bilo vse mogoče in vsaj na papirju nič ni bilo neizvedljivo. Iz tovrstnih zgodb se rodijo miti in takih kavarniških mitov je v Jugoslaviji še cel kup: nezemljani v Objektu 505, Tito je bil Rus, satelitski in raketni program, razvoj letala, jedrske bombe ...

Zgodba s Kennedyjem in Titom ob novi vesoljski tekmi je mednarodno zanimiva?
Žiga: Drži in zato smo jo tudi razvili mednarodno. To je slovensko-nemško-češko-hrvaško-katarska koprodukcija in partnerje smo dobili, ker je zgodba globalna. To so potrdile tudi razprodane projekcije na Tribeci. Zanimalo me je, kako bodo film dojeli Američani, in odzivi so dobri. ZDA je dežela teorij zarot, Kennedy in pristanek na Luni sta kronska dragulja in mi dodajamo kamenček v ta mozaik. Široke koprodukcije ti omogočijo pridobivanje sredstev iz več virov in doseganje širšega avditorija. Mi smo imeli srečo, da so nam partnerji pustili veliko avtorske svobode – film sem lahko naredil točno tako, kot sem si ga zamislil.

Balkanske grozljivke: po Idili in Prehodu menda že montirate Emonske poljane.
Žiga: To bo kratki igrani film. Mogoče se regija odziva na družbeno resničnost z grozljivkami. Jaz sem si po Houstonu želel narediti nekaj drugačnega, pa tudi živel sem v bližini razvpitih Celovških dvorov, kjer smo snemali.

Prihodnost slovenskega filma? Tri nominacije za študentskega oskarja, Okorn se je uveljavil na Poljskem, delamo zanimive koprodukcije, tudi igralci migajo ...
Žiga: Ja, upam, da bomo čez nekaj let govorili o valu slovenskega filma v Evropi. Film se spreminja, avtorsko in produkcijsko. Dvajset let nazaj je bil režiser diktator, ki je po možnosti sam napisal scenarij in posnel film z denarjem ene institucije. Meni je bližje mednarodno sodelovanje, ker to pomaga samemu filmu. Pri novem projektu imam scenaristko iz Londona, kar mi spet odpira poglede, ki presegajo lokalni domet in delajo zgodbo zanimivo za tuje gledalce.

Pa prihodnost komedije iz perspektive mlade nade?

Eva: Naša komedija ima še kar nekaj potenciala in možnosti za napredek. Kot je omenil že Žiga, se moramo osvoboditi domačih meja in stremeti h kvaliteti. Publiko zanima nastop, ne kaj se dogaja v zaodrju. Tako v film kot nastop je treba dati sebe, saj je izdelek izraz najinega dojemanja družbe in sveta. Izdelava zato ni mehanska, ampak produkt najine domišljije in razmišljanja.