»Rekel bi, da ne gre za mladinski, ampak družinski film. Mislim, da je njegov čar univerzalnost, iskrena zgodba te generacije in odnosa med starši in otroki,« svoj film Nika, ki se uspešno predstavlja tudi po festivalih v tujini, opisuje režiser Slobodan Maksimović, enako pa o njem meni tudi Marjuta Slamič, ki v filmu igra mamo glavne junakinje in je za vlogo prejela vesno za najboljšo stransko vlogo na Festivalu slovenskega filma v Portorožu.

Film, ki je vendarle bolj za mlade kot za odrasle, spremlja 16-letno Niko, ki je zaljubljena v dirkanje z gokarti, vendar pa s hobijem, ki postaja vedno bolj resen, spravlja v skrbi svojo mamo. Stilistično dodelana drama, ki jo je Maksimović posnel po scenariju Matjaža Pikala, se poleg zanimive teme o gokartu ukvarja tudi s težavami v otroško-starševskem odnosu, v Nikinem primeru zaradi strahu mame, da se hčerki zaradi gokartanja ne bi kaj zgodilo, in zaradi Nikinega soočanja z izgubo očeta. Velik del filma sloni na glavni junakinji Niki, z njo pa na 17-letni Ylenii Mahnič, ki se je z igro pred kamerami spopadla prvič. A se to, da gre za njeno prvo izkušnjo, po besedah članov filmske ekipe niti malo ne pozna. Maksimović je poln pohvalnih besed, kar se tiče njenega profesionalnega odnosa do dela in igre, njen talent pa občuduje tudi Slamičeva, ki niti za trenutek ni imela občutka, da je Ylenia 17-letno dekle, ki prvič igra v filmu.

Trije Kekci v restavriranju

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Simpatična Dalmatinka presenetila z novo podobo

Hrvaška pevka Domenica je javnost tokrat razveselila s čutno balado, za katero številni že pravijo, da je njena najboljša pesem v samostojni karieri.

V slovenskem mladinskem filmu kot glavni junaki sicer povečini nastopajo dečki. Najbolj znan slovenski mladinski junak je zagotovo Kekec, ki predstavitve zaradi svoje ponarodelosti niti ne potrebuje. Bolj je morda zanimivo, da je od prvega Kekca v režiji Jožeta Galeta, ki se je opiral na motive Josipa Vandota in scenarij napisal s Franom Milčinskim Ježkom, minilo že 65 let in da je bil film na 16. beneškem filmskem festivalu v kategoriji mladinskih filmov nagrajen z zlatim levom. Nepozabne pesmi, ki nas ob ogledu Kekca vedno silijo v petje »Jaz pa pojdem ...«, in enako nepozabni liki Kekca, Pehte, Bedanca, Kosobrina, Rožleta in Mojce so zakrivili enega od najbolj priljubljenih slovenskih, ne samo mladinskih filmov, ki je nato zaživel še v dveh filmskih nadaljevanjih. Srečno, Kekec je prišel na platna leta 1963 in Kekčeve ukane leta 1968, vsak od treh filmov, ki se dogajajo med idiličnimi slovenskimi planinami, pa je vpeljal tudi nekaj novega: Kekec pustolovsko-pravljični žanr, Srečno, Kekec je bil prvi slovenski film, posnet v barvah, v Kekčevih ukanah pa so prvič uporabili objektiv z zumom.

Vsi trije Kekci, ki se z velikim platnom že dolgo niso srečali, ker so bile 35-milimetrske filmske kopije obrabljene in preslabe za javno predvajanje, bi morali biti sredi oktobra po digitalni restavraciji ponovno predvajani v Cankarjevem domu. Slovenski filmski arhiv pri Arhivu RS je namreč letos s pomočjo izvornega filmskega gradiva pripravil restavrirane kopije v ločljivosti 4K, vendar se je na koncu zapletlo, tako da je bila projekcija odpovedana, kopije pa bodo očitno še nekaj časa v restavratorskem postopku.

Trenutek za Vitana Mala

Obdobje Kekca, 50. in 60. leta prejšnjega stoletja, so bila sicer predvsem leta za mladinske vojne drame - z izjemo Ti loviš v režiji Franceta Kosmača iz leta 1961, ki velja za mladinski detektivski film, in družinske komedije režiserja Františka Čapa iz leta 1961 Naš avto. Leta 1956 smo tako dobili Dolino miru v režiji Franceta Štiglica, ki je bila nominirana za zlato palmo na filmskem festivalu v Cannesu, Štiglic je leta 1964 posnel tudi film Ne joči, Peter, Jane Kavčič pa tri leta pozneje Nevidni bataljon.

Mladinski film se je vojne tematike otresel ob koncu 70. let, in to po zaslugi Sreče na vrvici. Jane Kavčič je film iz leta 1977 posnel po knjigi Vitana Mala Teci, teci, kuža moj, gledalcem pa se je prikupil z zgodbo o fantu Maticu iz blokovskega naselja v Ljubljani, ki se med snemanjem filma spoprijatelji s pasjim soigralcem Jakobom, ki mu ga po koncu snemanja podarijo, vendar pa nad kosmatim štirinožcem ni navdušena ne njegova mama ne drugi stanovalci bloka. To, kar je v 70. letih pomenila Sreča na vrvici, je v 80. letih pomenilo Poletje v školjki. Tudi film v režiji Tuga Štiglica iz leta 1986 je nastal po delu Vitana Mala, povesti Ime mi je Tomaž. Dogajanje se plete okoli najstnika Tomaža, ki se zaljubi v Mileno, vmes pa rine v težave s prijatelji. Film se v spomin ni vtisnil le zaradi romantične zgodbe in igralca Davida Sluge, ki je kasneje postal odvetnik, ampak tudi zaradi pesmi Prisluhni školjki, ki jo je napisal Jani Golob.

Sedemdeseta in osemdeseta so sicer prinesla še Učna leta izumitelja polža (1982) v režiji Janeja Kavčiča in Čisto pravega gusarja (1987) v režiji Antona Tomašiča, o odraščanju pa govorita tudi film Rajka Ranfla Ko zorijo jagode (1978) in Čas brez pravljic (1986) Boštjana Hladnika.

Najbolj gledani slovenski film

Preporod slovenskega mladinskega filma se je v zadnjem desetletju zgodil predvsem po zaslugi Mihe Hočevarja. Po Distorziji leta 2009, ki ga je posnel po romanu Dušana Dima in govori o srednješolcu Piksiju, ki se »druži s prijatelji, igra na kitaro in spoznava medčloveške in medgeneracijske odnose«, se je Hočevar podal v lahkotnejše vode. In ustvaril najbolj gledan slovenski film. Gremo mi po svoje je v kinu videlo približno 185 tisoč ljudi, njegov uspeh pa gre pripisati različnim dejavnikom. Eden od njih je zagotovo igralec Jurij Zrnec, drugi skupina mladih igralcev, ki so se dobro znašli v vlogi radovednih in pustolovščin željnih tabornikov, tretji pa Triglavski narodni park, kjer tabori skupina Zvitih svizcev. Odličen sprejem filma je tri leta pozneje povzročil nadaljevanje, v katerem je Hočevar ohranil in še okrepil igralsko zasedbo pa tudi lokacijo snemanja, avdicije, na katerih je iskal nove igralske obraze, pa so povzročile pravo malo histerijo med otroki, ki so se želeli preizkusiti v filmu.

A zdaj je čas za Niko in, ne pozabimo, kmalu tudi za mladinski triler Igorja Šterka Pojdi z mano, ki ga prav gotovo čaka lep obisk v kinematografih. Ne nazadnje je film, ki je nastal po istoimenskem romanu Dušana Čatra, na Festivalu slovenskega filma prejel nagrado občinstva za najboljši film. A o tem kaj več kdaj drugič.