»Ves čas sem se čutila vpeta v lovke neke institucije, ki me je začela dušiti. Potrebovala sem več svobode. Imela sem občutek, da svojega življenja, ustvarjalnosti, nimam v svojih rokah. Pri veliko projektih sploh nisem vedela, zakaj smo tam, s kakšnim namenom delamo. Imela sem občutek, da sem sedemintrideset let tekla šprint, moje telo pa je ves čas delovalo v predanjost in spremembe, ki jih želimo utelesiti. Osredotočeni smo na svoje življenjske izkušnje kot najdragocenejši vir za umetniško izražanje, zdravljenje in transformacijo. Prvo leto je bilo zame globoko čustveno potovanje vase. Veliko se je zgodilo. V procesu imaš varno okolje ljudi, ki te podpirajo. Nisem si mislila, da kaj takega lahko deluje tudi po Zoomu,« je povedala.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

Zdaj je tik pred vpisom v zaključni letnik, kjer že začenja s prakso. »Moram si izbrati skupino ljudi, s katerimi bi rada delala, sama pa dobim pomoč v obliki supervizije. Stojim na robu skakalnice, le v vodo moram še skočiti. Za zdaj se še odrivam,« se je nasmehnila. Podkast Mater. Eden od rezultatov poti nazaj k sebi je tudi podkast Mater, s katerim nas je presenetila lani, ko je povsem odkrito spregovorila o največjih travmah svojega življenja in o tem, kako se je spoprijemala z njimi. »Zelo dolživetvenem načinu, v stresu. Šele ko se ustaviš, namreč dobiš pravo sliko. Mene so projekti zelo posrkali in znala sem delovati v kaosu, ker ga je bilo moje telo tako vajeno. Šele zdaj, ko na to gledam z distance, vidim, kako slabo je bilo to za moje fizično in duševno zdravje. Če pomislim, kako mi je bilo takrat, me danes, ko sem v sebi našla mir, ki ga prej nisem niti poznala, spreleti srh in začne grabiti tesnoba.«

Odpoved je dala v najbolj neprimernem trenutku, pravi, ko so začeli graditi hišo, ko se ji je po več letih povišala plača in sredi pandemije. Ampak tako zelo globoko je čutila, da gledališče ni njena pot, da je to sprejel tudi njen Sebastijan in jo podprl. »Brez njegove finančne podpore ne bi šlo. Res imam privilegij in se tega tudi močno zavedam.« Kmalu potem so se ji odprla vrata v povsem druge teme. Poglabljala se je v področja naravnega poroda, zavestne nosečnosti, sočutnega starševstva, opolnomočenega materinstva … Zanimala jo je neverjetna moč telesa, ki jo je odkrila z zadnjim porodom, obenem pa je želela ohraniti svojo ustvarjalnost.