"Prve znake empatičnosti sem menda kazala že, ko sem bila stara približno tri leta. Mama je bila mojih raziskovalnih podvigov sicer vajena, saj sem bila baje zelo samostojen in iznajdljiv otrok, in nič kaj nenavadnega ni bilo, če sem tu in tam kar izginila, zato je običajno ni preveč skrbelo. Neki dan pa jo je precej zaskrbelo, saj me domov ni bilo dlje časa kot po navadi. No, ko sem se končno le prikazala, sem po maminem zaskrbljenem zasliševanju, kje sem bila, mirno odgovorila, da sem stricu Lojzetu v lavorju umivala noge, ker si jih sam ni mogel. Danes že pokojni Lojze je bil starejši gospod, naš sosed, ki je živel sam, jaz pa sem mu rada delala družbo. Vsekakor je empatija ključnega pomena za poklic medicinske sestre, a da ti je podarjen še glas, ki je uslišan, tu pa se lahko samo zahvalim. In tudi se, večkrat," je povedala Lucija Selak, ki trenutno še nadaljuje šolanje. 

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

"Ob delu v zdravstvu sem obiskovala izredni študij fakultete za zdravstvene vede v Novem mestu, a ker je pozneje moja pot peljala v povsem drugo smer, sem bila šolske obveznosti primorana postaviti malce na stran. Zaradi hitrega in razgibanega tempa nastopov, sem nad šolo že skoraj obupala, potem pa je prišlo obdobje, ko sem v enem mesecu »pospravila« sedem izpitov. Še danes sem kar malo ponosna na to. (smeh). Trenutno dodajam še zadnjo kljukico, kar se moje izobrazbe tiče, pišem namreč diplomsko nalogo. Želim si dokončati, kar sem začela, čeprav mi trenutno ta papir ne koristi kaj dosti. To delo me je izpopolnjevalo, počutila sem se koristno, imela sem občutek, da z malimi pozornostmi rešujem svet. A na vprašanje, ali se bom vrnila v ta poklic, ne znam odgovoriti. Še vedno imam željo, da bi ostala del tega, a vsega naenkrat ne moreš početi …"