Je Uršula Cetinski »kriva«, da ste danes direktor Mladinskega?

Čeprav sem po srcu glasbenik, je res je zaslužna za to, da sem se navdušil nad sodobnim plesom in gledališčem, povabila me je v Mladinsko, kjer smo skupaj rasli.

Mladinsko gledališče je posebno gledališče, zakaj vam je postalo blizu ali pa pisano tudi na kožo? Ker je tako drugačno od vseh drugih gledališč?

Slovensko mladinsko gledališče je bilo ustanovljeno kot gledališče za otroke, mladino, v ta predalček nas tisti, ki nas malo manj ali pa ne poznajo, včasih še vedno postavljajo, ampak že konec 70 let, pod Jovanovičem, Slodnjakom, Pipanom in drugimi, je postalo gledališče tudi za odrasle z zelo jasnim, skoraj političnim profilom. Ko sem prevzel mandat, sem želel nadaljevati to tradicijo gledališča. Zaradi renomeja gledališča, predvsem pa tega, da je zelo prisotno v mednarodnem okolju, lahko rečem, da je v bistvu najbolj poznano ali pa najbolj kultno slovensko gledališče, ko gre za mednarodni prostor. Vse to so bili potem faktorji, zakaj absolutno Mladinsko in včasih si težko predstavljam, da bi delal v kakšnem drugem gledališču. Predstavlja tudi most med bolj konvencionalnimi in bolj eksperimentalnimi gledališkimi praksami na eni strani in seveda tudi most med institucijo in nevladnim sektorjem, vse to je zapisano v našem ustanovnem aktu, dajva po domače povedati, je mogoče najbolj alternativno ali pa najbolj radikalno, ne vedno, ampak ima to možnost zaradi svojega statuta, slovensko gledališče.

»Rad imam gledališče, po domače rečeno »u fris«, ki ni namenjeno temu, da bomo na koncu zadovoljni in potešeni šli iz dvorane, ampak bomo šli iz dvorane tudi rahlo vznemirjeni, mogoče do določene mere sprovocirani, skratka, da se v nas in v odnosu do gledanega vzpostavi nek konstruktiven konflikt, ki ostane z nami tudi potem, ko gledališče zapustimo.«

Z jasnim političnim profilom?

Sintagma politično gledališče je zelo ambivalentna, zelo težko jo je zelo jasno definirati, mogoče je to najlažje povedati skozi predstave. Manj uprizarjamo kanonska dramska besedila, kolikor izhajamo iz neke aktualne družbene problematike. Na primer, skozi novo branje Cankarjevih Hlapcev smo uprizorili, kaj se je v naši državi dogajalo za časa covida, kako iracionalni in represivni so bili ukrepi.

Na tak način se odzovemo bodisi skozi popolnoma nov avtorski tekst ali pa tudi skozi kanon, na aktualno politično situacijo. To počnemo gotovo najbolj neposredno od večine slovenskih gledališč. To ne pomeni, da tako mora biti, to samo pomeni, da Mladinsko ohranja in nadgrajuje takšen profil gledališča, ker če ga ne bi mi, ga v naši državi skoraj ne bi bilo, se mi pa zdi, da je pač v nacionalnem interesu imeti čim bolj heterogeno mrežo gledališč in seveda estetik, ki izhajajo iz takšne mreže.

Imate kakšne priljubljene avtorje, ki pišejo angažirano, prav za vaš teater?

Ja, tukaj zelo težko presežem svoj subjektivni okus. Meni je absolutno všeč gledališče Oliverja Frljića, ampak na drugi strani mi je pa izjemno všeč tudi gledališče Tomija Janežiča, čeprav je absolutno angažiran na popolnoma drugačen način. Medtem ko je Oliverjeva gledališka govorica za marsikoga vulgarna, radikalna, je Tomijeva precej bolj arhetipska. Rad imam gledališče, po domače rečeno »u fris«, ki ni namenjeno temu, da bomo na koncu zadovoljni in potešeni šli iz dvorane, ampak bomo šli iz dvorane tudi rahlo vznemirjeni, mogoče do določene mere sprovocirani, skratka, da se v nas in v odnosu do gledanega vzpostavi nek konstruktiven konflikt, ki ostane z nami tudi potem, ko gledališče zapustimo. Tako bi lahko rekel, da sem bolj pristaš gledališča konstruktivnega konflikta kot gledališča katarze.

Jaz sem v tem vašem gledališču, v kleti in zgoraj in v Novi Pošti, doživela že marsikaj, od prve golote v Ujetnikih svobode, do streljanja s slušalkami na ušesih, do deseturne predstave še brez naslova … ki je bila naporna tako fizično kot psihično. Morda bi vas označila za »naporno« gledališče. Gledališče z razmislekom.

Prav ste povedali. Mladinsko gledališče je včasih emocionalno, pa tudi fizično rahlo bolj zahtevno, včasih tudi naporno gledališče, ampak jaz si predstavljam ali pa želim, da od tega tudi odnesemo nekaj drugega kot od drugih gledališč. Tukaj ne gre za vprašanje kvalitete, ampak učinka, ki ga imajo različne vrste gledališča na gledalca oziroma gledalko.

Ko greš v Mladinsko, pričakuješ nekaj drugega, kot če greš v Dramo ali MGL.

In se mi zdi tudi prav tako, da so gledališča profilno ločena, nesmiselno bi bilo imeti v Ljubljani tri gledališča, ki gojijo podobne estetike.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Simpatična Dalmatinka presenetila z novo podobo

Hrvaška pevka Domenica je javnost tokrat razveselila s čutno balado, za katero številni že pravijo, da je njena najboljša pesem v samostojni karieri.

Zdi se mi zanimivo, da greste po vseh teh radikalnih, golih, glasnih, krutih, dolgih predstavah v letošnji sezoni v temo ljubezni, ki je čisto nasprotje temu, ampak po moje pri vas tudi ljubezen ne bo klasično obdelana, kajne?

Vse naslove naših sezon je treba jemati z določeno mero ironične ali pa avtoironične distance. To ne pomeni, da sezona ne bo govorila o ljubezni, ampak bo govorila o ljubezni na naš način. Absolutno je nemogoče govoriti o romantični ljubezni, na katero verjetno najprej pomislimo, ne da bi govorili o mržnji ali pa sovraštvu, ki se usmerja proti drugačnim oblikam ljubezni. Tukaj imamo potem celo področje ljubezni do domovine, vprašanje domoljubja, za katerega se nam zdi, da je spet zelo usmerjeno, nadzorovano …

Imam se za izjemnega domoljuba, kar pa ne pomeni, da si želim natikati ves nacionalistični kič, ki ga poraja slab estetski okus. Skratka, še ena tema, ki jo bomo postavili pod vprašaj, mogoče bo najbolj konkretno izražena ravno pri predstavi Slovenija šteje, ki ima načrtno dvopomenski naslov, se pravi, koliko štejemo kot majhen narod v evropskem kontekstu in kako preštevamo sami sebe, predstavo, ki bo govorila o avtostereotipih, na nek način problematizirala stereotipe, ki jih imajo o nas Slovencih drugi, Nemci, Italijani in tako naprej, ampak hkrati bomo seveda spregovorili tudi o fenomenu domoljubja, ki je ena izmed tem, ki ostaja skozi naše sezone, kot čustvo, ki bi moralo biti plemenito, ampak je tako močno spolitizirano, da je nemogoče, da se ne bi s tem kritično ukvarjali.

Kaj bi še lahko rekli o ljubeznih?

Poskušali bomo soočiti dialektiko ljubezni z dialektiko moči. Sklicujem se na znan stavek Martina Luthra Kinga mlajšega, ki pravi, da zahodna civilizacija na nek način pozablja, da je treba moč oblasti in ljubezen gledati skupaj, ne kot dva protipola, rekoč, da je ljubezen brez moči samo sentimentalna, anemična, moč brez ljubezni pa brezobzirna in nasilna. Ti dve dialektiki moramo nekako brati skupaj in se seveda vprašati, katere so tiste institucije, ki nadzorujejo našo izkušnjo ljubezni, katere ljubezni so dovoljene, katere so nezaželene, ampak še vedno govorimo o fenomenu ljubezni na splošno. Je pa res, da nas moment Romea in Julije in podobnega absolutno ne zanima v tej sezoni.

No, saj tudi ljubezen Romea in Julije ni tako presneto romantična, pomeni začetek vojne. In je hudo tragična.

Ja, res je, je sprega med političnostjo širše družbe, in ljubeznijo, ki je dojeta kot popolnoma zasebna in intimna.

»V Mladinskem si pogosto želijo delati igralke in igralci, ki želijo avtorsko doprinesti k materiji predstave, ki želijo avtorsko branje predstav, ki želijo izdelovati svoje prizore, pisati svoje tekste … pri nas ne gre za lepo izreko lepih besed na lepo osvetljenem odru, ampak za neka druga razmerja, ki morajo umetnike in umetnice, ki želijo ustvarjati v Mladinskem, preprosto zanimati.«

Igralski kolektiv Mladinskega je kar lepo popolnjen, je res?

Naš ansambel šteje nekaj čez 20 igralk in igralcev, seveda s kopico pridruženih gostov, s katerimi redno sodelujemo. Gre za zelo močen kolektiv, za katerega že dolga leta pravimo, da goji močno ansambelsko igro in malve manj igro posameznih velikih vlog, vedno nastopa kot močen, močen kolektiv skupaj, v tem smo dobri, v tem mislim, da smo celo najboljši in kot takšnega nas prepoznavajo potem tudi gledalci v tujini.

Gre za specifičen način igre, ki mogoče ni tako dramski, je neprimerno bolj avtorski. V Mladinskem si pogosto želijo delati igralke in igralci, ki želijo z avtorskim doprinosom prispevati k materiji predstave, ki želijo avtorsko branje predstav, ki želijo izdelovati svoje prizore, pisati svoje tekste … pri nas ne gre za lepo izreko lepih besed na lepo osvetljenem odru, ampak za neka druga razmerja, ki morajo umetnike in umetnice, ki želijo ustvarjati v Mladinskem, preprosto zanimati.

Mladinsko je bilo znano tudi po mnogih gostovanjih v tujini, covid vam je to malce preprečil, ustavil.

Obdobje epidemije je močno razrahljalo, če ne celo prekinilo mreže, ki smo jih imeli stkane z mednarodnimi partnerji in v zadnjih dveh letih smo vložili veliko, veliko dela, sploh umetniški vodja, da se te mreže vzpostavijo nazaj, da najdemo nove mreže, na koncu gre pa vedno za vprašanje novih avtorskih estetik, zlasti mladih avtorjev. Tako kot je bilo obdobje Oliverja Frljića, ki ga je naša predstava Preklet naj bo izdajalec svoje domovine na nek način izstrelila v evropsko gledališko orbito. Skratka, vedno si malo laskamo, češ, da smo na nek način poligon ali pa odskočna deska nekih novih gledaliških estetik, ki jih potem, ker imamo pač vzpostavljeno mrežo, plasiramo v tujino.

Izpostavil bi režiserja, ki veliko dela v zadnjem času z nami, Žigo Divjaka, ki smo ga uspeli spraviti v mednarodne koprodukcije, navsezadnje bo letos njegova zadnja predstava, ki jo je naredil pri nas, gostovala v Leipzigu in Hamburgu. Oživljamo predstavo Oliverja Frljića, ki jo mogoče gledalke in gledalci poznajo pod imenom Kompleks Ristić, pa pa smo jo za potrebe festivala v Berlinu preimenovali v Maša za Jugoslavijo. Gre za predstavo, ki na vizualno atraktiven način govori o razpadu skupne države, ker je to spet tema ali pa vedno vnovič tema, ki zanima zahodno Evropo, pa ima ob tem pogosto napačne predstave.

Z dvema manjšima predstavama, ki sta nastali v okviru programa Nove Pošte, se predstavljamo v Frankfurtu, seveda v okviru promocije oziroma Fokusa Slovenije na frankfurtskem knjižnem sejmu. Skratka, Nemčija je letos država, v kateri bomo kar veliko prisotni. Včasih je bilo Mladinsko znano v latinski Ameriki, a so veliki in renomirani festivali v latinski Ameriki skoraj vsi razpadli ali pa nimajo več takšne moči kot nekoč in je treba iskati nova tržišča, je pa vedno naše tržišče, prostor nekdanje Jugoslavije ter potem Italija, Nemčija, Poljska, Češka in tako naprej.

SNG Dramo bodo obnovili, tudi vaše gledališče je v stari stavbi Pionirskega doma in v Novi Pošti, prostori so neprimerni, premajhni.

Baragovo semenišče, kjer delujemo mi, Pionirski dom ter Študentski domovi, ni bilo nikoli narejeno z mislijo, da bo tukaj gledališče, vsi prostori, ne glede na to, kako radi jih imamo, so popolnoma neprimerni za sodobno gledališče. Ne rabiva iti v detajle, ampak naša velika dvorana ima do stropa 375 cm, to je popolnoma izven vseh standardov. Naša spodnja dvorana, pa najsi bo še tako kultna, zanimiva in drugačna, je bila nekoč popravljalnica koles, Nova pošta je bila nekoč servisni prostor za poštne tovornjake in tako naprej, skratka, noben od naših prostorov ni bil narejen z mislijo, da se bo tukaj izvajala gledališka dejavnost.

Mestna občina Ljubljana, naša ustanoviteljica, ima resne ambicije, ki se že udejanjajo, da se Baragovo semenišče dogradi in v dograjenem delu najde prostore novo gledališče. Mladinsko se bo v celoti selilo v novo stavbo, ohranili bomo samo upravljanje spodnje dvorane, zaradi tega, ker smo zgodovinsko, emocionalno v vseh pomenih te besede vezani na to dvorano, ker gre pač res za specifično dvorano. Vmes pa bomo gledališče na poti.

Je covid tudi vam razredčil vrste gledalcev? Se mi zdi, da kar ostajamo doma, v udobnih foteljih in ne gremo nikamor.

Pri nas še nismo popolnoma ali stoodstotno nazaj na istih kapacitetah obiskovalcev kakor pred covidom, a gledalci se vračajo, mislim, da smo na 70, 80 odstotkih nekdanjih kapacitet, ne vemo pa, ali je to posledica covida, ko človek čisto podzavestno začuti neko averzijo pred mislijo, da gre v zaprt prostor z dvestotimi ljudmi, sploh starejši. Covid je še vedno tukaj, mi smo to sezono začeli z interno epidemijico, na hitro se je razširil, hvala bogu ni tako močen, kakor je bil. Ljudje ostanejo en teden doma in pridejo nazaj. Tudi manj je, če sem uspel slediti, postcovidnega sindroma, ki se pri nekaterih, tudi pri meni, razvleče za pol leta, pol leta si tako rekoč na 50 odstotkih zmogljivosti, a mislim, da tako hudo več ni in tudi upajmo, da bomo to zimo preživeli, dejstvo pa je, da se je treba na vse to pripraviti.

Kako skušate v gledališče privabiti mlade gledalce, saj imate močno konkurenco v ekranih, družbenih medijih, Instagramu, Tik Toku … ?

16 let že produciramo kulturno vzgojni festival Bobri, pri okviru katerega sva si s Tadejo Pungerčar, programsko vodjo, zadala, da bodo vsi programi usmerjeni k temu, da gredo otroci ven, ustvarijo skupaj z nami čim več zunaj, da vsebine niso povezane z uporabo ekranov in drugih tehnologij in tako naprej, ampak da jim skušamo privzgojiti ljubezen do žive izkušnje. Tekmujemo z velikimi multikorporacijami, ampak vendarle neko utopičnost je treba gojiti.

Razvijamo in prakticiramo tudi program Mlado Mladinsko, v katerem sodeluje do 20 mladih, ki so enakopravni kreatorji predstave, predstave, ki jo ustvarijo za svojo generacijo. Predstave se ukvarjajo z relativno težkimi temami, letos je tema zaradi ukrajinsko ruske vojne, odnos mladih do vojne. Skratka, kar želimo doseči je, da se znamo pogovarjati z njimi o tako težkih vprašanjih preteklosti, predvsem pa, da iščemo skupaj neke utopične slike ali pa podobe prihodnosti, ker ključen problem, ki ga zaznavam med mojo in trenutnimi generacijami, umanjkanje svetle vizije prihodnosti.

Nemci že razmišljajo o popolni prepovedi tablic v šolah, Kitajci, ki so obsedeni s tehnologijo, kot država omejujejo uporabo mobilnih telefonov pri najstnikih, mislim, da mlajših od 14 let, na dve uri ,pa je še preveč, treba bo žal z nekimi precej bolj restriktivnimi ukrepi začeti omejevati dostopnost ali pa jo pa zelo jasno usmerjati. Lahko dajem zgled, jaz socialnih omrežij ne uporabljam in moje življenje je zato neprimerno lepše. Če želi kdo dostopati do mene, je moje orodje živ pogovor, telefon, pogojno mail, preko socialnih omrežij pa ne stopam v javno debato.

Pravite, da je vaše življenje lepše kot prej, torej ste jih prej uporabljali?

Ja, sem in potem sem ugotovil, da to uničuje moje kognitivne kapacitete in mi možgane polni z nepotrebnimi informacijami in da tega ne potrebujem ne za svoje delo ne za svoje življenje, je pa res, da to izrekam iz neke verjetno privilegirane pozicije. Če bi imel posel, ki bi ga moral tržiti in biti del socialnih omrežij, verjetno danes ne bi govoril tako, ampak zakaj pa ne bi tega privilegija izkoristil, če ga že imam.

Ostala sva pri vzgajanju mladih gledalcev, da bodo hodili v teater.

Tu je vmes še en korak, včasih, malo sem nesramen, rečem, da bi bilo potrebno marsikdaj vzgojiti tudi vzgojitelje. Še vedno na predstavah opažamo, da učiteljice, ki so pripeljale otroke, brskajo po telefonu med predstavo, jejo med predstavo, tudi starši, tako da gre za dvosmeren proces, ne samo vzgajati otrok, spet se sliši pretenciozno, pokroviteljsko, mi nismo tu zato, da bomo vzgajali, ampak da bomo ponujali vsebine, za katere se nam zdi, da so potrebne za zdravo rast in krepitev miselnih kapacitet, ker gledališče ni najbolj preprosta umetnostna zvrst za gledati, hkrati moraš razumeti glasbo, sceno, igro, kostume …

V gledališču so združene tako rekoč vse umetnostne zvrsti, mi se vedno želimo z mladimi, ki so prišli na našo predstavo, potem dobiti in pogovarjati z njimi, ampak je vedno potem izgovor, da ni časa, da je treba na avtobus, na kosilo … Kadrovska struktura slovenskih gledališč je ravno na področju razvoja publike močno, močno podhranjena. Imamo enostavno premalo tehnične, strokovne, pedagoške, vsakršne podpore.

» … mi imamo zelo radi predstave, kjer so gledalci zelo blizu, blizu igralcem, pa tudi če kakšna kapljica sline ali pa krvi pade po gledalcu.«

Kako lahko gledališče tekmuje s sodobnimi napravami, ekrani, računalniki, hitrimi informacijami, impulzi?

Gledališče ne sme tekmovati s tehnologijo sodobnega medija, dajmo ohraniti gledališče kot še enega redkih skupnostnih prostorov, kjer je telo ob telesu, človek ob človeku, gledamo neko poetično, kompleksno vsebino, kjer so ljudje, ki to vsebino izvajajo, živi, čutimo jih, mi imamo zelo radi predstave, kjer so gledalci zelo blizu, blizu igralcem, pa tudi če kakšna kapljica sline ali pa krvi pade po gledalcu … dajmo to mesenost v plemenitem pomenu besede v gledališču vendarle ohraniti, ne nadomeščajmo tega z digitalno posredovanostjo. Gledališče naj ostane rahlo arhaično, nimam drugega komentarja, če pa še tega ni, potem pa res ne vem, kaj bomo iskali …

Gledališče naj torej ostane kotiček za kontemplacijo.

Kotiček za konstruktiven konflikt, za vznemirjenje, nič ni narobe, če se v gledališču malo razjeziš.