Ko imate več otrok, se očitkom, kot so: "Zmeraj popustiš njemu. Ona ima vedno prednost. Petrček je vedno pridkan, mene pa stalno kregaš ...," skorajda ne izognete. Takrat se ne spuščajte v besedne dvoboje, temveč objemite otroka in ga vprašajte, kaj zdaj potrebuje. Otrok na določeni razvojni stopnji staršem še ni sposoben povedati, kaj pogreša, česa mu primanjkuje, zato se velikokrat odzove na vedenjski in čustveni ravni. Lahko sorojenca tudi udari, uščipne, začne neustavljivo kričati, jokati ...

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kdo je Justin Baldoni, ki ga obtožujejo spolnega nadlegovanja?

Blake Lively je v petek vložila tožbo proti svojemu soigralcu in režiserju filma Konča se z nama Justinu Baldoniju. Razlog domnevno spolno nadlegovanje.

Ljubosumje se pojavi, kadar želimo imeti zase nekaj, kar ima nekdo drug, in občutimo, da smo za to stvar, pozornost, ljubezen prikrajšani. To je za otroka stiska, boleč občutek, povezan s krivico. Ljubosumje je treba razumeti kot klic po pozornosti, ne kot otrokovo neprimerno vedenje, ki ga je morda treba še kaznovati.

Pogosto se ljubosumje pojavi tudi ob prihodu novorojenčka v družino, ko sorojenec lahko odreagira različno, odvisno od temperamenta, starosti, navezanosti na starše. Sorojenec se lahko »pootroči« in začne obnašati kot dojenček, želi, da ga previjete, nahranite, sesa prst. Pogosto je to le klic po pozornosti. Staršem je težko razumeti otrokovo obnašanje, nanj se lahko tudi jezijo, vendar otrok le preverja, ali je za starše pomemben toliko kot novorojenček.

Otrok se lahko odzove z besedami, npr.: »Ne maram dojenčka. Grd je!« Dovolite mu, da izrazi vsa čustva, tudi negativna. Na to glejte kot na stisko v ozadju. Otrok se lahko počuti odrinjenega, neljubljenega. Nikoli mu ne odgovarjajte na takšen način, npr.: »Kaj pa govoriš. Kako se pa obnašaš, da te ni sram. Tim je zelo lep otrok, ti pa nisi, ko tako grdo govoriš!« V takšnem primeru se pogovorite z njim takole: »Veš, da si moj prvorojenec in te imam zelo rad. Čutiš, da je sedaj drugače, ko je prišel še bratec? Kaj si želiš, kaj pogrešaš? Bi rad, da sem več časa s tabo?« Izražajte mu ljubezen in podporo. Otrokovo vedenje se ne bo spremenilo v hipu, vendar bo z zagotavljanjem podpore in pozornosti manjša verjetnost za izbruhe jeze.

Če se otrok odzove z agresijo (udarci, cukanje, grizenje), morajo biti starši odločni. Treba mu je dati jasno vedeti, da to ni dovoljeno. Lahko je jezen, vendar ne sme poškodovati sebe ali drugega. Tudi v takšnih primerih gre za preverjanje, kaj bodo starši naredili. Otrok se sprašuje, ali me bodo kaznovali, pocrkljali, kot to naredijo z dojenčkom, kadar joka in kriči? Po navadi gre zopet za iskanje pozornosti, pa čeprav negativne. To zna biti za odrasle izziv, saj je včasih težko razumeti povezavo med željo otroka po ljubezni, pozornosti, dotiku ter neprimernim agresivnim vedenjem. Najbolje ga je vprašati: »Si jezen? Imaš občutek, da se ti ne posvečam dovolj? Se ti zdi, da sva z očetom samo pri dojenčku?« Pomembno je, da otrokove jeze ne ignorirate, temveč se o njej pogovarjate, otroku dovolite, da jo izrazi.

Lahko pa otrok popolnoma ignorira dojenčka. Na takšno vedenje glejte kot na njegovo stisko, ne kot na nagajanje oziroma kljubovanje staršem. Ne recite mu: »Kakšen pa si, da sploh ne pogledaš Eme? Poglej, kako je lepa, ti pa se sploh ne ozreš na njo?« S tem mu vzbujate krivdo, ki ga novorojenčku ne bo približala, kvečjemu se bo počutil slabše. Raje obrnite pozornost na otroka in njegove občutke, npr: »Kako se počutiš? Kaj pogrešaš? Ti lahko kako pomagam? Kako želiš preživeti ta konec tedna?« Sprašujte z vprašalnicama kako, kaj in ne zakaj (npr. Zakaj ne maraš bratca? Zakaj se tako obnašaš?).

Občutki, ki naj jih otrok ima tudi po prihodu novorojenčka:
da je za vas pomemben prav tako, kot je bil prej;
da ga imate enako radi, kot ste ga imeli prej;
da je edinstven in nenadomestljiv, da je samo on takšen, kot je.
Povedati pa mu je treba tudi, da je včasih treba za novorojenčka poskrbeti prej in da včasih potrebuje več pozornosti (npr. če joka, ker ima umazano pleničko, če je lačen …).