Ob rojstvu so mi podarili prav neobičajno ime Amanda, na katerega sem se navadila šele v osnovni šoli. Povsem sprejela pa sem ga, ko sem se po končani srednji šoli zaposlila in srečala Klemna. Klemnu je bilo moje ime silno všeč, še bolj všeč pa sem mu bila jaz. On pa meni. Zaljubila sva se, in ker sva se ujela na mnogih področjih, sva se čez tri leta poročila. Vsi so pričakovali, da bova kmalu postala starša, vendar se to ni zgodilo. Sprva sva hotela izkoristiti vse prednosti, ki jih življenje lahko ponuja poročenemu paru brez otrok. Ko pa sva si zaželela otroka, sva se čudila, zakaj nisem že kar prvi mesec zanosila. Zato sem postala mamica malemu Gašperju šele pri sedemindvajsetih. Tri leta smo uživali kot družina v slogi, miru, sožitju in ljubezni.

Potem pa je bil Klemen prisiljen v službi prevzeti vlogo prodajalca ali bolje rečeno trgovskega potnika. To je bilo takole: sprejmi ali pa si poišči drugo službo. Klemnu ni dišalo hoditi po terenu ali celo v tujino, zato je omahoval. Pa sem bila jaz tista, ki sem ga pregovorila. V glavi sem namreč videla veliko prednosti takega delovnika.

In je sprejel. Tiste moje namišljene prednosti so se kmalu spremenile v neprijetne pomanjkljivosti. S terena je prihajal tako utrujen, da se mu ni ljubilo niti ukvarjati s sinčkom niti pogovarjati z menoj. Na srečo se je to dogajalo približno enkrat na mesec. Pa sva se kljub temu v nekaj letih kar precej odtujila. Počasi in neopazno, a vendar! Ko sem že skovala načrt, kako se bom z njim resno pomenila, da ne gre več tako naprej, pa se je nenadoma spremenil. Postal je precej bolj živahen, zgovoren. Z malim se je ves čas igral, z menoj se je pogovarjal in šalil. Tudi s športom se je začel ukvarjati. Občudovala sem ga. Le kje je našel toliko energije? Seveda glede na to, da je še vedno enkrat mesečno za nekaj dni službeno izginil v tujino. A se je vedno vračal dobre volje.

»Ko bom velik, bom tudi jaz potoval po svetu in bival v najlepših hotelih,« se je navduševal Gašper v zadnjem času.

Zdaj je bil že velik fant. Da hodi že v tretji razred, se je rad pohvalil. Klemen mu je z vsakega potovanja poslal fotografijo sobe, v kateri je bival. Mene to ni niti najmanj zanimalo, zato jih je pošiljal samo na Gašperjev telefon. Ki pa mi tudi ni bil kaj dosti mar.

»Mami, poglej, kako ima sošolec Tim luštnega psička. Tudi jaz bi imel takega,« mi je pred dvema mesecema sin molil telefon naravnost pod nos. Ker sem ravno kuhala kosilo, sem mu rekla, naj telefon odloži na mizo. Da bom fotografije kužka pogledala pozneje. In ker sem mož beseda, sem jih res. Prikupen psiček, ni kaj! Potem pa sem se čisto po naključju, ali pa morda malce iz dolgčasa, zagledala v mapo, kjer je Gašper hranil fotografije hotelskih sob. Mapa je bila naslovljena: Očijeve sobe.

»Da vidim, kaj ponujajo v tujini,« sem rekla glasno in si že ogledovala fotografije sob. Nekatere so se mi zdele res zanimive, druge nič posebnega. Ponekod je Klemen fotografiral tudi kopalnice. Ena mi je zares padla v oči. Ekstravagantna. Nekaj zelo posebnega. Natančno sem si jo ogledala. Tako me je prevzela, da sem fotografijo povečala, kolikor se je le dalo.

Potem pa se mi je od groze začelo vrteti. Čisto v spodnjem delu fotografije se je videlo delček Klemnove zobne ščetke. Vse bi bilo v redu, če ne bi poleg opazila še delčka druge zobne ščetke. Ki pa zagotovo ni bila njegova. Verjetno je tudi prejšnji »stanovalec« ni pozabil. Torej je morala biti od njegove spremljevalke! Očitno je Klemen imel ljubico, ki je potovala z njim. Pogledala sem datum, kdaj je bila fotografija posneta.

»Pred petimi meseci,« sem rekla glasno in se sesedla na tla.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Simpatična Dalmatinka presenetila z novo podobo

Hrvaška pevka Domenica je javnost tokrat razveselila s čutno balado, za katero številni že pravijo, da je njena najboljša pesem v samostojni karieri.

Torej me vara? Seveda, kaj pa drugega! Delček mene tega ni hotel verjeti. Ni se bil pripravljen spoprijeti s kruto resnico, ki največkrat korenito spremeni življenje. »Moram se prepričati,« sem si dejala v solzah in že skovala načrt.

Za izvedbo sem sklenila zaprositi Simona, dolgoletnega sodelavca in tudi prijatelja.

»Poslušaj, Simon,« sem začela že kar naslednji dan v službi.

Prosila sem ga, ali bi lahko ob prvi priložnosti, ki naj bi se zgodila že čez dva tedna, zasledoval mojega moža na letališče.

»Klemen te ne pozna, zato bi bilo to varno. Ti pa ga poznaš s fotografij in še natančna navodila boš dobil. Drugega dela ne boš imel kot le to, da pogledaš, ali na letalo odhaja sam ali v družbi kake ženske,« sem ga prosila.

In mu opisala vse, kar se mi je dogajalo. Vključno z mojimi sumi.

»Takole se zmeniva,« so se mu zasvetile oči, »šel bom tja. In če bom videl, da ni sam, boš hotela iti z menoj na večerjo?«

»Z veseljem,« sem ga iskreno objela.

»Na žalost ti moram povedati, da si imela prav. Tvoj mož se je pravkar povzpel na letalo v družbi majhne temnolase dolgolaske. Nekje naših let je, bi rekel,« mi je sporočil Simon tistega usodnega dne.

Meni pa se je sesul svet. Praktično se mi je že ob prvem sumu ob tisti fotografiji. Že takrat sem si zastavila nekaj vprašanj, na katera sem iskreno odgovorila in vedela, koliko je ura. Kdaj sva se nazadnje ljubila? Pred nekaj meseci in bilo je drugače kot prej. Medlo, hitro, brez čustev. Kdaj me je nazadnje držal v objemu kar tako sredi belega dne? Ne pomnim. Mi je v zadnjem času kdaj rekel, da me ima rad? Ne.

Spraševala sem se, kako naj se odzovem ob njegovi vrnitvi. Nazadnje sem sklenila igrati vlogo naivne žene.

»Kako je bilo v tujini?« sem ga vprašala.

»Dobro,« je odgovoril.

Klišejski odgovori so bili v zadnjem času stalnica najinega zakona.

Ko se je malo okrepčal, sem vprašala z ravnodušnim glasom: »Pa ti ni v hotelskih sobah ob večerih nič dolgčas?«

»Nič, ker sem utrujen od delovnika,« je takoj odgovoril. Prav nič se ni zmedel.

»In kaj potem počneš ob večerih?« sem ga vprašala.

»Malo gledam televizijo, mislim na vaju in hitro zaspim,« se je brez slabe vesti zlagal. Čez tri tedne je spet odšel. Simon je ponovno potrdil, da v družbi iste ženske.

Ker Simonu nisem popolnoma verjela (kaj, če se mi je zlagal, glede na to, da sem mu že dlje časa všeč), sem možu poslala sporočilo: »Vem, da tokrat nisi sam.«

Dobila sem hiter odgovor: »Priznam, res je. Toda ne pomeni mi nič. Čisto nič. Samo tebe ljubim in se bova pogovorila, ko pridem nazaj.«

Baraba pokvarjena, prav o ničemer se ne bova pogovarjala! Tako sem razmišljala, napisala pa nič.

Sem pa poklicala Simona in sprejela povabilo na večerjo.

Večerja se je zgodila predvčerajšnjim, in ker je dobro uspela, sva jo včeraj ponovila.

Šele zdaj sem spoznala še drugo, zelo zabavno plat Simonove osebnosti. Prijeten moški je. Verjetno bom sprejela tudi povabilo na prvi zmenek.

S Klemnom pa nočem imeti več opravka. Človek sem, ki so mu laži in prevare tuje, nesprejemljive in podle. Sem rajši sama kot v takšni pokvarjeni zvezi.

Sama, v iskanju sorodne duše. Morda jo bom našla v Simonu.

***null***