»Včasih je bila ljubezen moj edini cilj. Zdaj jih imam več, ampak ljubezen vseeno ostaja zadnji in končni cilj. Enaka kot tiste na koncu filma z velikim budgetom in majhno umetniško vrednostjo. O, šit. Upam, da to ne bo moj lajf – veliko trošenja za mizerno lekcijo. Se pravi, se moram bolj potruditi, biti inovativen, bolj požrtvovalen in z manj trošenja ustvariti in spoznati več. Nekaj res pomembnega, nekaj, kar res šteje. Jasno samo zame, ker je to moja pot. Če drži, da je pot pomembnejša kot cilj, a to mogoče pomeni, da bom z vsem trudom, požrtvovalnostjo in inovativnostjo spoznal nekaj res pomembnega in potem umrl? Ja, to se pa tudi ne sliši dobro. To je tako, kot če bi zastonj dobil vrhunsko večerjo s sedmimi hodi, ampak bi na koncu moral vse to izbruhati. To nima smisla. Pa spet pridem do razmišljanja o smislu in bla, bla, bla ... Smisel življenja je ležanje na straži. Tako trenutno razmišljam, pa kaj. Kaj mi pa morejo? Vse definicije ljubezni so tako ali tako narejene samo za tistih par trenutkov, preden jih preskrolam. Ljubezen je vedno v nas. Zakaj bi jo potem sploh moral res razumeti? Endoplazmatskega retikuluma v svojih celicah tudi ne razumem, pa vseeno obratuje meni v prid. Vse, kar vem, je to, da jo z vsako cinično mislijo, nerodnim zapisom, z novim sivim lasom, pričakovanim poljubom, z grdim pogledom sosede in z vsako kapljico znoja na tilniku malo bolj spoznam. Razumel je pa ne bom nikoli,« je o ljubezni za revijo Obrazi Avenija povedal slovenski igralec Domen Valič.