»Nova partnerstva praviloma začenjamo z željo, da bi trajala za zmeraj. Toda življenje prinese marsikaj, in kar je bilo nekoč neločljivo povezano, gre lahko na neki točki vsaksebi. Kadar smo v predanem razmerju, je edino prav, da poskušamo odnos rešiti. A če ne gre, lahko sebi in partnerju z ločitvijo omogočimo nadaljnji razvoj in srečno, izpolnjujoče partnerstvo nekje v prihodnosti,« v svoji novi knjigi Ljubezen po ljubezni piše ugledna slovenska terapevtka dr. Veronika Podgoršek, ki se je specializirala za partnersko in družinsko terapijo.

Ločitev je stvarnost današnjega časa, in s tem, da jo tabuiziramo, ljudem, ki v partnerstvu trpijo, nalagamo še težje breme. Ko se človek znajde v tem čustvenem breznu, namreč potrebuje oporo in razumevanje, zlasti pa praktične nasvete, kam se lahko obrne, kako lahko kaj uredi in kako naj si kaj olajša. In prav to ponuja knjiga Ljubezen po ljubezni znane psihoterapevtke dr. Veronike Podgoršek, ki je pri pisanju sodelovala z družinskimi odvetniki, socialnimi delavci in policisti. Nastal je priročnik, ki obravnava vse vidike partnerskega razhajanja, od odločitve za razhod pa do novega čustvenega povezovanja, ko je razveza že za nami.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

Najpomembnejša spoznanja:

- Ločitve so dejstvo! Stare so toliko kot človeštvo. Zaradi razhoda se nima smisla obtoževati, raje se iz njega naučimo kaj koristnega.

- Razhod ne pomeni, da je z drugim ali nami nekaj narobe. Pomeni samo, da skupaj ne delujemo optimalno in da zato nismo tisto, kar bi lahko bili sami ali v zvezi z drugim človekom. S partnerjem se razlikujemo in v našem razhajanju ni objektivne resnice niti očitnega krivca.
- Ločitev ni nekaj, kar bi se zgodilo samo po sebi in na kar nimamo vpliva. Kako bo potekala, je odvisno v prvi vrsti od nas (ja, pustimo našega zajedljivega, nesramnega, škodljivega partnerja povsem ob strani).
- Otroci bodo sprejeli razvezo tako, kot jo bomo sprejeli mi. Če bomo negativno naravnani, jih lahko prepričujemo o čemer koli, pa ne bomo ničesar dosegli.
- Z večino težav, ki se pri ločitvi pojavijo z otroki oziroma v starševstvu, se srečujejo tudi v družinah, ki ostajajo skupaj, vendar se v njihovo morebitno nefunkcionalnost, problematičnost in škodljivost nihče ne vtika; ločenim pa očitajo, da z ločitvijo otrokom uničujejo življenje.
- Otrok tudi po ločitvi potrebuje oba starša, tako očeta kot mamo. Drug drugega ne moreta nadomestiti in vsakršno odtegovanje stikov škodi predvsem otroku. Obenem se morata oba starša zavedati, da je za dober odnos z otrokom odgovoren vsak sam.
- Ločitev nas lahko še bolj poveže z otroki. Marsikateri starš se po ločitvi povsem »zbudi« in na novo določi v starševski vlogi.

Avtorica ponudi tudi uporabne nasvete, kako bližnjemu pomagati pri ločitvi:

- Pomagajmo mu prosto izraziti izgubo, poslušajmo.

- Ne ponujajmo nasvetov in floskul, z njimi si jemljemo kredibilnost. Če ne vemo, kaj bi rekli, molčimo.
- Ne omalovažujmo nekdanjih partnerjev, ne govorimo grdo o njih.
- Če gre za hudo stisko, trpečemu pomagajmo poiskati terapevtsko pomoč.