Silvija je lepo urejena ženska, šteje jih nekaj čez 40 let. Nima otrok, ima pa dobro službo in za njo je že kar zavidanja vredna karierna pot. Na terapevtske pogovore prihaja že drugo leto. Kaj je vzrok? Ponovna ločitev. Že tretja v nizu. »Ko že mislim, da sem končno srečala moškega svojih sanj, se spet zgodi nekaj, kar me tako razočara, da kratko malo ne vidim več nobene prihodnosti v sobivanju,« potarna in pade v jok. Pa kaj je tisto, kar vas tako prizadene? Kaj ta vaš moški stori ali ne stori, da izgubite ljubezen in zaupanje vanj, me zanima. »Kaj pa vem, saj pravzaprav ni nič tako konkretnega. Ne pokliče me takrat, ko bi si želela, ne razvaja me, kot me je nekoč, pogosto mi nasprotuje in ne ujameva se več v razmišljanju kot takrat, ko sva bila še na začetku zveze. Takrat se je zdelo vse mogoče in prav. Pričakovala bi, da bo več vložil v najino zvezo,« pojasni.

Sledi moje vprašanje, koliko je na drugi strani v zvezo pripravljena vložiti ona in kaj je bil njen prispevek in trud k temu, da bi njuna zveza živela in se razvijala. Silvija se zamišljena pogrezne v molk, a naposled le odgovori. »V resnici so vsi trije moji zakoni propadli, ker nihče ni bil pripravljen storiti nič, smo pa vsi veliko pričakovali drug od drugega.«

Vse na hitro in površno

Silvijina zgodba več ko dobro povzame prenekatere današnje odnose in partnerske vzorce. Živimo v instantni družbi, kjer se vse dogaja hitro in površinsko. Produkte in storitve zaužijemo na dušek. Užitek mora biti dosegljiv takoj, zanj pa se nismo pripravljeni prav veliko potruditi. Če izdelek ali storitev ne izpolni pričakovanj, ga zavržemo in takoj posežemo po novih komercialnih obljubah, ki ponujajo še več, še prej in še bolje. In tako znova in znova.

Podobno se dogaja tudi v naših partnerskih odnosih. Živimo v iluzornih predstavah o popolnem partnerju in idealni zvezi, kjer je vedno vse posejano z rožicami. Predstavljamo si, da se v takšni zvezi med partnerjema ne bo nikdar rodilo nestrinjanje, kaj šele konflikt. Živeli bom v večni romantiki in neskončni zaljubljenosti. In naposled srečamo človeka iz mesa in krvi. Z lastno preteklostjo, vedenjskimi vzorci, hotenji, pričakovanji, skrbmi, potrebami in željami. Nekaj časa se še uspešno prilagajamo in izogibamo konfliktom, potem pa nenadoma neka majhna stvar, neki popolnoma nepomemben in ne tehten dogodek, nagne tehtnico in pomeni kapljo čez rob. Takrat v nenadzorovanem konfliktu izbruhne nepopravljiva škoda, s katero je konec romantičnega razmerja. Za nekatere pare je to normalen proces v razvoju zveze in mogoče tudi dobrodošel alarm, da je treba v odnos vnesti več komunikacije in razumevanja. Za druge, tako kot za Silvijo, pa lahko že takšen »lažji« spor pomeni konec odnosa.

Partner postaja blago trgovanja

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Navdušite z najboljšim receptom za kuhano vino!

Ne, to ni klasičen recept za kuhano vino. In ravno zaradi tega navdušuje z zares izjemnim okusom.

Mlajše generacije so še posebej netolerantne do najmanjših kriz v partnerskem odnosu in živijo v iluziji visokih pričakovanj in meril, ki jih danes uspešno poganjajo in predstavljajo idealizirana razmerja in podobe, ujete v hollywoodske različice romantičnih filmskih zgodb. Veliko današnjih mlajših žensk in moških dobesedno teka iz zveze v zvezo v upanju, da bodo našli »tistega pravega«, dušo dvojčico. Čeprav so stalno nezadovoljni, osamljeni in frustrirani zaradi na eni strani visokih pričakovanj, na drugi pa, ker bodo mogoče za vedno ostali sami, za odnos niso pripravljeni storiti prav veliko. Njihov odnos do potrošnje se zrcali tudi v njihovem odnosu do partnerja. Pričakujejo, da bodo že za majhen vložek deležni velikih ugodnosti in visoke čustvene nagrade. Partner postane zgolj »blago«, s katerim trgujejo. Ničemur več se niso pripravljeni odreči ali sklepati nikakršnih kompromisov. Z nekom vztrajajo le in samo tako dolgo, dokler jima je lepo. Če se začnejo težave, naj jih vsak rešuje sam. In takrat iz midva spet nastaneta jaz in ti. Ob vzniku najmanjših težav je dvojina takoj obsojena na razpad.

Čeprav je izvijanje iz partnerske krize z metodo bega ali iskanjem vedno novega partnerja na videz preprosta rešitev nastale zagate, takšno početje vsekakor pušča rane in duševne stiske pri obeh vključenih akterjih. Rane res niso nujno tako globoke, se jih pa sčasoma ob ponavljajočem se scenariju nabere kar zajetno število, in to nas seveda psihično precej zaznamuje.

Kaj torej lahko storimo, da razvijemo bolj poglobljeno zvezo?

Tako zvezo, ki iz instantnega »konzumiranja« drugega preide v ljubeč, varen in osebno izpolnjujoč partnerski odnos?

* Naučite se biti sami s seboj – tudi ednina je v redu.

Najprej se soočite z lastno samoto. Ste sploh kdaj bivali sami s seboj ali vedno iščete uteho v drugem? Ste si kdaj postavili vprašanje, zakaj sploh potrebujete drugega? Je drugi mogoče le izgovor za strah pred osamljenostjo? Ko spoznate, da je vse v redu, tudi če ste popolnoma sami, se zaveste, kdo in kaj v resnici ste. V samoti šele zares identificiramo svoja resnična pričakovanja, potrebe in želje. Takrat, ko se zavemo, kaj bi radi, kakega partnerstva si v resnici želimo, postanemo zreli za odnos. Šele takrat začutimo drugega in smo ga pripravljeni spustiti v svoje življenje. Iskreno, odkrito in ljubeče. Dokler pa le tekamo od enega odnosa do drugega in se tako poskušamo zamotiti pred svojimi lastnimi strahovi in bojaznimi, ne moremo razviti poglobljenih vezi. Spoznati, ljubiti in sprejeti najprej sebe je prvi pogoj za postavljanje zdravih temeljev ljubezenskega odnosa z drugim.

* Osredotočiti se na prednosti

Osredotočite se na prednosti in ne zgolj na pomanjkljivosti. Zagotovo boste vselej dobili to, kar boste iskali. Če v zvezi nenehno stikate za težavami, jih boste prej ali slej odkrili. Če se do njih ne boste dokopali tako zlepa, jih boste nemara izumili celo sami. Nekateri pač funkcionirajo tako, da ne morejo brez obtoževanja in valjenja krivde na drugega. Drugi je vedno dežurni krivec, ki nosi odgovornost za srečo ali nesrečo obeh. Poskušajte se nekaj časa zavestno potruditi in se osredotočajte zgolj na prednosti. Iščite le svetle plati vajine zveze. Seveda se morate zavedati, da nobeno razmerje ni popolno, no, kaj pa sploh je popolnost?! Nehajte le soditi in začnite tudi ceniti. Če boste pri partnerju iskali mala »dobra dela«, prijazne besede, pomoč, ki vam jo nameni, varnost, čas, ki ga z vami preživlja, in mu boste svojo hvaležnost znali tudi pokazati, bo s tem tudi on postajal boljši on. In tako bosta v odnosu rasla oba. V vsaki zvezi pa boste zagotovo naleteli tudi na pomanjkljivosti. Temu se ne da izogniti. Vendar lahko neko »oviro« vzamete kot svojevrstven izziv. Potrudite se stvari raje kakovostno reševati kot pa bežati pred njimi ali nenehno iskati krivca, v katerega potem usmerite svoj kazalec obtoževanj in kritike. Zavedati se morate, da je tudi sprejemanje lastne odgovornosti nadvse pomemben dejavnik grajenja dobrih partnerskih odnosov.

* Vadite hvaležnost in bodite prijazni

Bodite pozorni na to, kaj vse nekdo stori za vas. Že samo to, da vas je nekdo pripravljen nekritično poslušati, ko greste skozi težaven dan, je vredno vaše hvaležne misli. Ljudje, ki se znajdejo v vašem življenju, niso samoumevni. Tam so najverjetneje zato, ker vas imajo radi in si želijo življenje deliti z vami. Bodite spoštljivi in prijazni. Zavedajte se, da je razkošje ljubezni in naklonjenosti dobrih ljudi neprecenljivo. Ne zapravite tega bogastva s svojo nepremišljenostjo in samovšečnostjo. Lahko se zgodi, da boste to nekoč še močno obžalovali.

* Imejte realna pričakovanja

Zavedajte se, da večna zaljubljenost, iz katere so izvzeti vsi prepiri, težave in spori, živi le v pravljicah. V resničnih zvezah pa nastopajo realni ljudje. Osebnosti, ki jih oblikujejo različni značaji, napetosti, vsakodnevne težave, dileme in stres. Prav zato zveza ni vedno pravljična, nasprotno, pogosto je ohranjati kakovosten partnerski odnos umetnost krmarjenja med kompromisi, prilagajanji, popuščanji in uveljavljanjem svojega. Enkrat popustim, drugič dobim. Z zavedanjem, da je takšen »slalom« popolnoma sprejemljiv in ne nazadnje tudi nujen, lahko veliko pripomoremo k stabilnosti in kakovosti partnerskega odnosa. Le s vsakodnevnimi konsenzi, sploh če sta si partnerja karakterno precej različna, lahko ustvarjamo odnos, v katerem imata oba možnost in priložnost, da se celostno razvijata, rasteta in se dopolnjujeta.

* Bodite odkriti

Biti pošten do sebe je pogosto lažje kot biti pošten do drugega. Zelo hitro smo namreč sposobni izvor vseh težav in gmoto krivde naprtiti na partnerjeva ramena. »On je kriv, da ne zmorem več sobivati v tej zvezi,« je zelo pogosto izrečen stavek dveh razhajajočih se posameznikov. Pri tem pa nismo sposobni niti videti niti priznati svojega dela sokrivde. Za odkritost je potrebna odprtost. Odprtost pa ustvarjamo s kakovostno komunikacijo. Če ne boste spregovorili o svojih težavah, strahovih in željah, partner ne bo mogel razumeti, kaj se dogaja v vaši glavi in o čem tako zagonetno premišljujete. Tudi če vsako partnerjevo konstruktivno kritiko razumemo kot osebni napad in se poskušamo zavarovati tako, da se nanjo odzovemo z napovedjo vojnega stanja, ne bomo mogli vzpostaviti odprtega dialoga. Šele ko bosta oba pripravljena vsak dan sproti reševati vse nastale zagate in sprejeti tudi kritiko in ko se bosta sposobna odkrito pogovarjati o lastnih željah in potrebah, bosta z odkritostjo ustvarjala varno okolje za asertivni dialog. Brez žaljivk, ponižanja, obtoževanja ali ukazovanja.

* Ne pozabite tudi prispevati – ste aktivni soustvarjalec odnosa

Tragedija številnih današnjih razpadlih zvez, tudi Silvijine, tiči predvsem v nepripravljenosti na dajanje. Vsi bi le prejemali. A če hočeš kaj dobiti, moraš za to tudi kaj žrtvovati, storiti ali se čemu odreči. Pa naj bo to čas, energija, denar, pozornost, ljubezen. Zveza nismo samo mi. Zveza je odnos. Za odnos pa sta potrebna vsaj dva. Oba imata potrebe in oba imata želje. Samo ljubezen – to se kaj hitro izkaže – ni dovolj. V zvezi je pač tako, da je treba kdaj tudi pošteno zavihati rokave in se precej namučiti, da opravimo z ovirami, ki jih srečamo na skupni poti. Oba se morata vsakodnevno truditi zase in za drugega, da bližina postane prijetno in varno zavetje za negovanje medsebojne ljubezni in naklonjenosti.