Sodobni svet prinaša velik izziv za odnose: hiter tempo življenja, nenehna zaposlenost, za nameček pa še digitalizacija sveta in življenja, ki tradicionalnim razmerjem dodajajo nove razsežnosti. Ljudje se ne spoznavajo več v živo, ne komunicirajo več iz oči v oči, predanost in ekskluzivnost nista več samoumevna dejavnika dveh v razmerju. Zaradi vseh teh nevarnosti ni nenavadno, da se marsikdo znajde v razmerju, ki ga ne osrečuje, a v njem vztraja, ker je bolje kot nič in ker dandanes normalnih razmerij tako ali tako skorajda ni.

V sodobnih časih, ko je pristne odnose med ljudmi težko vzpostaviti, kaj šele vzdrževati, se je pojavilo kar nekaj pravil, ki utemeljujejo zdrava ali tako imenovana strupena razmerja.

Prav tako ni nenavadno, da se povsod srečujemo z nasveti, kako prepoznati nezdrav odnos. Kateri so tisti kazalniki, po katerih prepoznate nezdrav odnos, v katerem ste se znašli in kako se ga pravočasno rešiti? Sodobna degradacija razmerij na eni strani in idealizacija ljubezni na drugi sta močno zabrisali mejo med tem, kaj je zdravo in kaj ne. Vse je postalo sumljivo. Takojšnji odgovor na SMS-sporočilo je postal enako sumljiv kot ignoriranje tega sporočila. Zaradi te zmede se pogosto iščejo težave tudi tam, kjer jih ni. Nekatere navade v razmerjih vendarle niso nezdrave, čeprav se takšne zdijo. Morda so celo ključnega pomena za uspešnost razmerja. Tu je nekaj takih na videz zelo nezdravih navad, ki pa so v resnici v uspešnih razmerjih zelo dobrodošle.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Vam gredo na živce ljudje, ki ne opravijo svojega dela?

Če ste eden izmed tistih, ki nase prevzame opravila drugih, potem se najbrž pogosto jezite. Da bi se zaščitili, upoštevajte naslednja dva nasveta.

Komunikacija in nesoglasja v odnosu

Bolj kot kadar koli prej se dandanes poudarja, da je komunikacija v razmerjih ključnega pomena. To je res. A to ne pomeni nujno, da je treba vsa nesoglasja rešiti. Ljudje smo začeli odnose tako zelo idealizirati, da pričakujemo, da bo naš partner nekdo, s katerim bomo vedno v vsem usklajeni, in da med nama ne bo nesoglasij. A John Gottman, psiholog in strokovnjak za intimna razmerja, je pri svojem štirideset let trajajočem opazovanju parov spoznal, da so veliko bolj uspešna in zadovoljujoča razmerja, v katerih partnerja vendarle ne odpravita vseh nesoglasij in ta tudi po več letih vsake toliko privrejo na površje. Dober odnos temelji na sprejemanju partnerjeve drugačnosti, ne na spreminjanju drug drugega svojim idealom. Če se o nečem ne strinjata in tega ne moreta razrešiti tudi po več let ali celo nikoli, to še ne pomeni, da nista za skupaj in da je vajin odnos obsojen na propad.

Kako iskrenost vpliva na odnos?

V razmerjih se navadno trudimo, da ne bi prizadeli partnerjevih čustev. To se nam zdi nekaj normalnega – partnerji so drug do drugega občutljivi. A čeprav je občutljivost zelo dobrodošla, ta ne pomeni laganja ali prilagajanja resnice, da nekoga ne bi prizadeli, tudi ne pomeni grizenja v jezik, ker bi partner lahko vzrojil ali stekel jokat v kopalnico. Občutljivost pomeni razumeti, da bodo partnerja naše iskrene besede lahko prizadele, zato jih moramo znati pravilno podati.

In občutljivost pomeni tudi to, da v trenutku soočenja z bolečo resnico skušamo razumeti partnerjevo stran. Biti v razmerju ne pomeni biti varen pred bolečino. Partnerjeve iskrene besede nas marsikdaj lahko prizadenejo, a to ne pomeni, da nas partner ne ljubi. To zgolj pomeni, da se partner čuti dovolj varnega, da lahko iskreno pove vse, kar mu leži na duši, vedoč, da nas bo s tem prizadel, a ne v strahu, da nas bo zaradi svoje iskrenosti lahko izgubil. Če nas partnerjeve besede občasno prizadenejo, to nikakor ne pomeni, da vajin odnos ne deluje, čeprav imate v tistem trenutku takšen občutek.

Privlačnost drugih

Ko obdobje medenih tednov v novem razmerju mine, navadno začnemo opažati druge ljudi okrog sebe. Ne vidimo več samo svojega partnerja, temveč opazimo, da je okrog nas kar nekaj privlačnih ljudi. Večina ljudi v tej fazi navadno pomisli, da se je privlačnost med partnerjema ohladila in da se razmerje mora končati. Drugi, ki v razmerjih vztrajajo, pa zaradi privlačnosti do drugih čutijo slabo vest, kar razmerju prav tako utegne dolgoročno škodovati. A resnica je, da je privlačnost drugih ljudi povsem normalna. Vsi zaznavamo privlačne ljudi okrog sebe in se nanje odzivamo, s čimer ni nič narobe.

Težava pa lahko nastane, če ne vemo, da je to, nas privlačijo tudi drugi, povsem naraven pojav. Marsikdo te primere razume kot znamenje, da je konec starega razmerja in da je čas za novo. Zaradi takšnih privlačnostnih vzgibov propadajo razmerja in se končujejo zakoni, marsikdaj tako, da je ključnemu »storilcu« navadno žal. Ključno je torej razumeti, da bodo v našem življenju vedno ljudje, do katerih bomo čutili privlačnost, da pa je veliko bolj kot to pomembno, kako se bomo na to privlačnost odzvali. Če nas privlačijo drugi, ni nenaravno, ni varanje in nikakor ni znak, da je razmerja s partnerjem konec; če pa privlačnosti podležemo, je stvar seveda popolnoma drugačna.

Oddaljenost

Idealizacija ljubezni je pripeljala do tega, da partnerje razumemo kot svoje druge polovice, in ko jih naposled najdemo, ne znamo brez njih. Vse počnemo skupaj, njihovi konjički postanejo naši konjički, njihova družba naša družba. In ko naposled partner želi nekam iti sam, to v nas sproži alarm, da je nekaj močno narobe. In v resnici tudi je. Narobe je to, da predvidevamo, da bo partner zapolnil vse vloge v našem življenju in da ne pustimo dihati ne sebi ne njemu.

Preživljanje časa narazen je ena najbolj zdravih navad v razmerju, čeprav nas morda novodobna miselnost prepričuje drugače. Partnerja nista dve polovici, temveč dve celoti, ki delujeta skladno. In ti dve celoti potrebujeta čas zase, čas, ko negujeta svoj individuum stran od partnerja. Ena največjih napak sodobnih razmerij je ta, da partnerja izgubita identiteto, ker pustita, da ju pogoltne razmerje, ki v resnici predstavlja zgolj eno plast tega, kar sta.