Darja Končarevič snuje uspešne bistrojske zgodbe po Ljubljani, piše kuharske knjige, širša javnost pa jo je spoznala tudi v oddaji Riba, raca, rak, v kateri nastopa v vlogi strokovne komentatorke. Darja je tudi vodja dveh ljubljanskih kavarn in dveh bifejev, kjer so v ospredju solate, povsod pa je rdeča nit okusna in zdrava ponudba. Pravi, da je bistro njen najlepši in hkrati najbolj naporen gostinski otrok. »Rada gostim, rada imam ljudi, hrano in vino, kar se vse odseva tudi v tem, kar počnem. Sicer pa sem energična, srčna in vedno za akcijo,« pove na začetku pogovora. V prostem času se najraje druži, pa naj bo to doma ali kje drugje. »Rada imam izlete v naravo, v mesta, ob morje. Moji najljubši odklopi so potovanja, navdihujejo me različne kulture in njihove kulinarike. Kadar potujem, se vedno znova zaljubim. Ko pa imam vsega dovolj, se vedno znova rada vrnem k naravi, že vrsto let delam tudi pilates, ki dobro dene tako mojemu telesu kot duhu.«

Tedenski meni za družinska kosila

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Panettone: priljubljeno italijansko sladico lahko pripravite doma

Panettone v decembrskem času zavzame prodajne police. Zakaj pa ga letos s tem preprostim receptom ne pripravite kar sami?

Pod budnim maminim očesom se je po kuhinji začela smukati že kot majhna deklica, pa čeprav na začetku brez neke resne vizije ali strasti. »Malo sem kuhala z njo, malo rezala, malo mešala. Tako lepo, toplo, neobremenjeno. Mislim, da so me ravno ti trenutki najbolj navdahnili. Otroški čas je čas sladkih zgodb in mislim, da je moj najljubši spomin povezan z zajtrki z domačo slivovo marmelado, maslom in opečenim kruhom. Hrana in druženje ob njej so pač od nekdaj pomemben del naše družinske dinamike. Ljubezen do kuhanja se mi tako pretaka po žilah,« pravi.

Iz kuharskega sveta je nanjo vplival tudi kuharski mojster svetovnega kova Jamie Oliver. »Ko sem prvič obiskala kultni Ottolenghi v Londonu, se je v meni nekaj premaknilo in takrat sem natančno vedela, kaj hočem. Sicer pa me po malem zaznamuje vse, kar me obkroža, vsak obisk restavracije, vsak sprehod čez tržnico in vsak zanimiv recept, ki preleti moje ozvezdje.«

Ena od njenih vlog je tudi vloga šefice. »Ker vem, kako pomembno je delo mojih ljudi, koliko predanosti in truda posvečajo vsakodnevnemu delu, cenim vsakega zase in vse skupaj kot celoto. Brez njih ne bi bilo ničesar. Neizmerno hvaležna sem za ekipo zaposlenih, ki razume moje vizije in diha kot eno. Mislim, da to čutijo in da se zavedajo, koliko mi pomenijo, in ravno zato morda tudi jaz dobim nazaj veliko mero spoštovanja pa tudi predanosti.«

Za svoj vsakdan pravi, da je zanimiva kombinacija nepredvidljivega in rutinskega, kreativnega in dolgočasnega. »Veliko je zapletov, težav, izzivov, kot radi rečemo, ki pa se jih z leti vse lažje lotevam. Nikoli ni dolgčas: enkrat pušča cev, drugič se nekdo v kuhinji ureže ali dobavitelj sporoči, da ene od pomembnih sestavin ne more dobaviti … Moram pa priznati, da spopadanje s težavami ni več tako stresno, kot je bilo nekoč.«

Darja tudi doma najpogosteje vihti kuhalnico za štedilnikom in pri tem uživa. »Tudi meni sicer včasih zmanjka navdiha pa tudi volje. Takrat gremo na kosilo v kakšno restavracijo ali pa za štedilnik stopi moj Luka in naredi eno res dobro pašto. Rada imam trenutke, ko se zberemo za mizo, klepetamo, včasih tudi spremo, predvsem pa se veliko pogovarjamo.«

Največja pregreha, ki se ji ne more upreti, sta dober sir in domači ocvrti krompirček. Skoraj vsako nedeljo sestavi tedenski meni za družinska kosila in se ga potem tudi drži. »Zberem želje vseh članov, uskladim vse skupaj tudi tako, da so kosila čim bolj uravnotežena, in potem je kuhanje med tednom precej bolj preprosto,« pripoveduje.

Znani Slovenci v kuhinji

Ko opazuje delo znanih Slovencev v kuhinji, je prepričana, da je večina pri tem zelo spretna. »Peščica tistih, ki so morda malo manj samozavestni, se je v oddaji znašla in si priskrbela pomoč. Večina pa se suvereno suka po kuhinji, vedno si skrbno pripravijo sezname za trgovino in tržnico, mnogi celo gojijo domačo zelenjavo. Nekateri so svoje goste presenetili še s kakšnimi dodatnimi presenečenji ali jih obdarili s pozornostmi. Moram pa reči, da so vsi ta izziv vzeli z zdravo mero tekmovalnosti in resnosti.«

Kdo jo je do zdaj najbolj presenetil, težko izpostavi. »No, morda tisti, ki so skočili iz svojih okvirov in kakšno jed pripravili prvič. Vsi se res potrudijo navdušiti svoje goste. Navsezadnje pa so bolj kot hrana pomembno vzdušje in vezi, ki se pletejo ob hrani. Meni je pri Ribi, raci rak najlepše ravno opazovati, kako nastajajo nova prijateljstva in kako očitno je, da hrana in druženja za mizo res globoko in primarno povezujejo ljudi. Sem in tja se zgodi kakšen spodrsljaj, malo preveč soli ali pa preveč tekoča krema, sicer pa je napak malo. Tisto, na kar bi opozorila, pa je izbor jedi. Pri tem, ko gostimo prijatelje, se mi zdi pomembno, da izberemo takšen meni, ki ne zahteva priprave tik pred zdajci. Tako se lahko posvetimo prijateljem in ne stojimo pred štedilnikom takrat, ko bi se raje družili. Jaz tudi raje, kot da postrežem jedi na posameznih krožnikih, vse skupaj dam na večje krožnike ali v sklede in postavim na sredino mize, da si gostje sami postrežejo, kaj in kolikor si želijo. Mislim, da tako tudi sprostimo ozračje in se bolj povežemo.« Pa estetika? »Če vprašate mene, za estetski pogrinjek ni nujno vložiti veliko truda in na veliko nabavljati. Najraje poiščem kaj iz narave, uporabim prtičke iz blaga, na mizo postavim enostaven šopek rož in sveče,« pripoveduje Dragomerčanka z obrobja Ljubljane, ki bi nenapovedanim prijateljem ponudila malo korenja, carski praženec pa kombinirala s solato. Nekaj receptov je navdušilo tudi njo in jih bo z veseljem preizkusila. »Na primer moqueco Blažke Müller, različico testenin z limono Oriane Girotto, trojko Jane Koteska in giros Lucije Ćirović.«