Tekmovalka ekipe Jadran Karolina Siročič je postala zmagovalka 2. sezone športnega izziva Exatlon. Vse, kar je doživela, vidi kot izjemno življenjsko pustolovščino, tekom katere se je veliko naučila, največ pa zagotovo v zaključnem delu, ko je morala premagati celo samo sebe.

Karolina, najprej čestitke za osvojen naziv zmagovalke. Vaša zmaga je razveselila številne gledalce Exatlona, saj ste tekom minulih treh mesecev postali ena izmed najbolj priljubljenih tekmovalk. Se vam je v misli kdaj prikradlo vprašanje, kako vas vidijo gledalci?

Hvala! Ko si v Exatlonu si kot v nekem mehurčku in nimaš občutka kako te vidijo v Sloveniji. Mislim, da je nekaj običajnega, da na vsake toliko časa pomisliš, kaj si mislijo ljudje, ko te gledajo na televizijskih zaslonih in kakšen je njihov odziv. Tudi to, da mi ni ravno vseeno, kaj si gledalci mislijo, vsaj jaz sem takšna. Ko sem se ujela razmišljat o temu, si nisem znala predstavljati, da bo takšen pozitiven odziv in sem res vesela, saj je to pokazatelj, da nekaj pravilno delam in da sem lahko tudi komu vzor.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Je vaš partner vaša sorodna duša ali duša dvojčica?

Kdaj bom spoznala svojo sorodno dušo? Vprašanje, ki ga neštetokrat slišimo in znova in znova spoznavamo, da v resnici ljudje danes ne vedo, kaj to sploh pomeni. Iščejo nekoga, ki naj bi jim bil enak. Nekoga, ki naj bi jih dopolnjeval, osrečeval in podobno. Je res, da iščejo sorodno dušo?

Za vami je dolga pot, polna težkih preizkušenj. Je zmaga zaradi tega še slajša?

Skozi Exatlon je bilo polno težkih preizkušenj, ki so mi dale možnost da sem iz dneva v dan bolj zrela in močnejša. Iz dneva v dan tam rasteš, greš čez svoje meje, naučiš se sobivati z »nepoznanimi« ljudmi v majhnem prostoru, biti v baraki skupno 8 tednov je kar izziv, se boriš proti svojim negativnim mislim in nasprotnicam, naučiš se sprejemat poraze, se začneš sprejemati takšen kot si, pokazat čustva pred kamero, soočaš se z težkimi odhodi sotekmovalcev, kdaj pride do manjših konfliktov znotraj ekipe ampak vse to te ojača in ti da veliko več kot na koncu samo finalno zmago. Finale je bila zame zaključna preizkušnja v kateri sem mogla dati celo sebe v dvoboj in premagati tako sebe v glavi kot Lino, zato lahko rečem, da je bila zmaga zato še slajša.

V športnem šovu ste se znašli bolj zaradi šale, kot resnih načrtov. A glej ga zlomka, sredi vseh bitk ste se dokazali kot prava bojevnica – ste presenetili tudi sebe?

Res je. Ko sem vstopila v šov, sem bila brez kakršnih koli pričakovanj, še posebej, ko sem videla kako močna je ženska konkurenca. Prišla sem zaradi izkušnje, saj sem si rekla to je enkrat v življenju, zakaj ne bi izkoristila in sem se šla tja zabavat in preizkusit poligone in samo sebe. Rekla sem si, samo ne izpadi prvi teden. Ko sem dala ta cilj čez, sem se osredotočila na vsako tekmo posebej in sem nadaljevala iz tedna v teden in kar naenkrat sem bila pred finalnim tednom. Ko si pa tako blizu, sem si sama pri sebi mislila, nimaš bit za kaj obremenjena, sedaj uživaj na vsakem poligonu in boš videla kaj bo. Lahko bi rekla, da se je tekom celotnega Exatlona prebudila bojevnica znotraj mene. Ko za nazaj pogledam, sem res presenečena nad sabo in hkrati tudi zelo ponosna, saj takšnega izida si nikoli ne bi upala napovedati ob vstopu v šov.

»Vsak, ki vstopi v šov, lahko postane zmagovalec, razlike se nato naredijo v šovu, ko je potrebno vztrajati,« je stavek, ki ste ga izrekli pred vstopom v Exatlon. Dobro zveni, kajne? Zlasti, ker ste sami dokazali, da ima težo. Bi mu danes še kaj dodali?

Res sedaj mi zveni še boljše in sem vesela, da sem ga lahko potrdila. Da lahko čisto vsak, če vztraja doseže izjemne dosežke na katerem koli področju in upam, da se s pomočjo tega stavka kaj podobnega še komu uresniči.

Po koncu snemanja ste se lahko končno odpočili, a najbrž bo trajalo še nekaj časa, preden boste znova pokali od moči in energije? Kakšno je vaše fizično počutje po trimesečnih bitkah na poligonu?

Bi si odpočila, če bi lahko spala (šala). Mislim, da kljub temu še vedno pokam od energije, saj je v meni še veliko evforije in še kar ne dojemam, kaj mi je uspelo. Moje fizično počutje lahko rečem da je super, ampak sem mislila da bo slabše. Malo bolečin v rami in gležnju, ter nekaj odrgnin ampak tudi to bo minilo.

V kakšnem spominu vam bo ostala celotna izkušnja?

Izkušnja je bila nepozabna, če bi imela možnost bi jo še enkrat zagotovo ponovila. Ena stran so bili poligoni in sodelovanje ter odnosi v ekipi, druga stran je izkušnja, ki je vsakemu posamezniku dala še veliko več kot to, tudi za življenje.