Peter Schweitzer ničesar ne obžaluje in prepričan je, da je bila Kmetija odlična izkušnja. »Nihče si ne predstavlja, kako je vse skupaj videti. Želel sem se oddaljiti od ponorelega sveta in nekaj časa prebiti brez elektronskih naprav, sredi narave in obkrožen z živalmi. Če sem iskren, sem se pred vstopom v šov malo bal, kako se bom srečal z večjimi živalmi, kot so krave in konji, a tudi to sem uspešno premagal.« Prizna pa, da je bil v Kmetiji lačen, a malo tudi po svoji krivdi, ker je pač izbirčen. »Ne jem vseh stročnic, rad imam italijansko kuhinjo, veliko bazilike in meso. Še zlasti obožujem tisto, ki je pripravljeno na žaru. Zavedal sem se, da bodo količine hrane in sam izbor v šovu omejeni, a si nikoli nisem predstavljal, da bomo lačni. Dobra hrana niso zgolj prazne kalorije, so osnova za energijo, ki jo potrebuješ pri kmečkih opravilih. Tako kot mi niso kmetje stradali niti leta 1800. Prepričan sem, da je bil izdatek za hrano za dvajset ljudi za tri tedne le kakšnih 50 evrov. Če si lačen, ne moreš ne razmišljati ne načrtovati, kar pa je bilo pri številnih nalogah, ki nam jih je nalagala gospodarica Nada, zelo pomembno.«

Šokirale so ga tudi bivalne razmere. »Z eno besedo lahko rečem groza. Za to, da sem v takih razmerah zdržal toliko časa, se lahko zahvalim članom družine, še posebej Maji in Janu, ki sta me spodbujala in opogumljala. Če ne bi bilo njiju, bi najbrž že prej kapituliral. Spoznal sem, da nima več smisla trpinčiti svoje - ga telesa, a bi v šovu ostal še nekaj časa le zato, ker sem vedel, kako si Aleš želi domov in kako pogreša hčerko. Se je pa obrnilo drugače, zmagali sta dekleti, midva z Alešem pa sva izpadla.« Peter obožuje mleko, mu pa krave vzbujajo velik strah. »Na kmetiji sem se na njih nekako navadil in se jim približal, saj sem moral nekajkrat odpeljati gnoj. Prav tako se človek navadi na vonjave in smrad. V hlevu sem spal ob steni in sem bil najbolj na udaru,« pojasni Peter in doda, da je v šovu najbolj pogrešal vsakodnevni vzpon na Šmarno goro in svoj land rover, pa seveda tudi mamo. »Ker sem mestni človek, je bila to zame res drugačna izkušnja. Sem pa vse skupaj tempiral tako, da so vsa opravila doma počakala name, prav tako tudi mama, ki je invalidka in skoraj brez vida. Vse je bilo v redu med mojo odsotnostjo, je pa rekla, da me še enkrat ne bi več spustila v šov.« A Peter je drugačnega mnenja. Mestni fant se ne boji izzivov. »Kako naprej, je seveda jasno: Kmetija 2024 ne, Ljubezen po domače ja,« pove malo za šalo, malo zares. »S svojim življenjem samca in mestnega moškega, ki skrbi za mamo, sem sicer zadovoljen, a občasno prija tudi kakšna sprememba, kot je bil šov Kmetija. Še naprej bom živel svoje običajno življenje, hodil v fitnes in se imel lepo,« še pove za konec.