Andrea Libič je v letošnji sezoni šova Kmetija pritegnila največ pozornosti in to je pravzaprav tisto, kar si je želela, ko je sklenila, da zakoraka pred kamere. Stopiti iz varnega zavetja senc, biti videna in biti slišana, saj mora povedati pomembno zgodbo. Njen namen je namreč bil, da poruši vse tabuje in družbo tekom lastnega primera seznani s svetom interspolnosti, ter tako naredi velik in pomemben korak v smeri ozaveščanja javnosti.

Poslanstvo, ki si ga je zadala, ni bilo lahko, njena pot namreč zaradi raznolikih odzivov gledalcev še zdaleč ni bila lahka. Potem ko se je sprva soočala z obsojanjem, je po objavi pojasnil o tem, da je rojena kot interspolna oseba, sledil velik preobrat v pozitivno smer. Ljudje so jo množično podpirali, jo vzpodbujali in jo polnili z občutkom razumevanja. A kmalu so vzkliki potihnili, na površje pa je znova priplaval sovražni govor, s katerim se na družbenih omrežjih srečujejo tako znani, kot manj znani obrazi.

Morda se je slednje zgodilo tudi zaradi tega, ker so ostale nekatere podrobnosti zavite v tančico skrivnosti. Kako se je njeno telo razvijalo v najstniških letih, kakšno operacijo prilagoditve spola je prestala in nenazadnje, kako je zanosila, donosila, rodila in postala mati sinku Nicu? Vse to in še več nam je Andrea zaupala v enem izmed najbolj intimnih intervjujev doslej.

Andrea, kako ste se z drugačnostjo soočali tekom odraščanja? Ste imeli podporo ali ste bili prepuščeni sami sebi?

Vse od otroštva sem se zavedala, da sem drugačna, oziroma da je moj spol drugačen, kot pri ostalih otrocih. Ampak kot otrok sem pač mislila, da je to v redu in tako sem se s tem naučila živeti. Res je, da moje otroštvo ni bilo lepo, niti srečno. Zaradi tega sem postala še bolj sramežljiva, nisem se preveč družila, težko mi je bilo vzpostaviti kakršenkoli stik z drugimi ljudmi, posledično sem zaradi tega trpela. Skozi najstništvo sem se srečala s še težjimi težavami, moje telo se je namreč začelo razvijati, meni pa nič več ni bilo jasno, kaj se mi dogaja. Najslabša stvar je bila ta, da nisem imela nobene osebe, ki bi ji lahko zaupala, kako se počutim, zato sem vse to držala v sebi.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Kakšne spomine imate na šolska leta in odnos z vrstniki?

Da ne bo izpadlo, da se samo pritožujem, ni vedno vse bilo tako črno in negativno. Jaz sem tudi takrat normalno živela, bila sem zelo dobra učenka, dosegala sem dobre rezultate v šoli in na tekmovanjih, imela sem par šolskih prijateljev s katerimi sem se družila. V srednji šoli sem začela spoznavati, kako pravzaprav funkcionira življenje in kakšen je smisel življenja. Glede samih šolskih let ne morem reči, da sem imela kaj slabih izkušenj. Včasih so res bili lepi časi. Ko sem prišla v Belgijo in nadaljevala izobraževanje, sem zaživela v čisto novi sredini. Počutila sem se srečno in tako se je tudi moja osebnost začela spreminjati na boljše. Postajala sem malo bolj samozavestna, kar mi je dalo dovolj moči da se vzamem v roke in začnem delati na sebi.

Konkretno, kaj je za vas pomenil dan, ko je bila v šoli ura telovadbe ali kadar ste odšli na bazen? Vam je to predstavljalo stisko?

Ja, predstavljalo mi je stisko, ker sem v določenih letih morala garderobo deliti s fanti iz razreda. Ampak oni so me tako ali tako sprejemali in so imeli spoštljiv odnos do mene. Načeloma nisem niti sodelovala pri urah telovadbe, imela sem samo posebne izpite/vadbe za ocene. Kar se bazena in morja tiče, tukaj nisem imela, niti imam težav, saj sem preprosto rečeno alergična na morje, vodo, sonce … Vse kar ima veze s poletjem, me čisto iritira in se temu izogibam. Ne privlači me. Jaz sem bolj jesenski ali zimski tip človeka.

Kako se je vaše telo pričelo razvijati v obdobju adolescence? So vam bila ob tem na voljo ustrezna pojasnila?

V obdobju adolescence sem imela bolj izražene moške hormone in posledično se je moje telo razvijalo v tej smeri. To se žal tudi danes vidi, čeprav mene to ne moti, ker je to pravzaprav dokaz, kaj vse sem prestala skozi življenje in sem zato lahko samo ponosna na to. Kasneje, ko sem začela s hormonsko terapijo, se je moje telo začelo normalno razvijati in se prilagajati. Tudi prsni koš se je začel razvijati z zamudo. Žal pa nisem imela nobenih pojasnil, kaj se dogaja z mojim telesom. Ko sem izvedela, da sem bila rojena kot interspolen otrok, sem se sama začela zanimati za to področje in sem načeloma bila podpora sami sebi.

Na začetku prve polovice šova smo lahko videli, da ste se soočali s hudimi bolečinami v predelu trebuha. Kaj se je pravzaprav dogajalo? Je šlo za menstrualne bolečine?

Ne. To nikakor niso bile menstrualne bolečine. Menstruacijo naj bi takrat dobila konec meseca. To se je dogajalo v tednu, ko smo postavljali ograjo za tedensko nalogo, jaz pa sem bila malo »pametna« in sem šla zabijati stebre. Očitno sem se malo preveč preforsirala. Začutila sem bolečine v spodnjem delu trebuha, vendar sem mislila, da ni nič resnega. Ker pa sem bila tudi fizično izčrpana, saj nisem imela normalnih in rednih obrokov, se je stanje poslabšalo. Pri sebi sem imela zdravila, ki sem jih morala jemati samo ob določenih dneh, žal pa jih takrat nisem pravočasno vzela. Posledično so tako bolečine postajale močnejše, rezultat tega pa so bile hude krvavitve, ki so trajale nekaj dni. Ko sem padla ob ograji, sem očitno bila v nezavesti, ker se ne spomnim vsega, kar se je dogajalo, vem pa, da sem počivala v hlevu in da nekaj ur nisem mogla premikati nog, ker jih nisem čutila. Ekipa iz produkcije me je seveda vprašala, če potrebujem zdravnika, a sem jim rekla, da bom še malo počakala, saj mislim, da se bo stanje izboljšalo … Moram priznati, da so res skrbeli zame in sem jim zelo hvaležna zaradi tega. Tudi ob Natalijinem prihodu, pri izboru prvega dvobojevalca, so mi pomagali, da se usedem in so mi bili na voljo, v primeru, da ne bi mogla zdržati celoten potek glasovanja. Tudi Natalija je bila pozorna in name ni preveč pritiskala z vprašanji, temveč me je večkrat povprašala, če sem v redu.

Kdaj so vam opravili kirurški poseg prilagoditve spola in kaj je slednje pravzaprav zajemalo?

Tukaj je najprej potrebno razjasniti, kakšen spol sem imela. Večina v komentarjih izjavlja, da sem »malo moški, malo ženska«, kar je napačno in ne drži. Moj spol je bil vse od začetka ženski, ampak ni bil dovolj razvit. Na temu spolu je bil 'izraščen' še delček moškega spola, ki nikoli ni imel nobene funkcije. Zaradi tega, ker je ta moški spol takrat bil bolj izražen, mi je bila pripisana oznaka moškega spola. Skozi odraščanje, se je tudi spol razvijal in spreminjal. Ko sem začela jemati hormonsko terapijo, je sam proces potekal čisto normalno, vse je bilo v redu, če seveda zanemarimo čustvene spremembe, ki sem jih doživljala … Po končani prvi terapiji je sledila druga, po drugi pa sem pristopila k operativnem posegu. Slednje ne pomeni, da sem spremenila spol, ampak da so mi naredili prilagoditev – odstranili so, kako bi temu rekla … 'spolni presežek'.

Ste težko zanosili ali pri tem niste imeli težav? Kakšen je spomin na novico, da boste postali mati?

V bistvu nisem težko zanosila, ker sem tudi takrat bila v procesu hormonske terapije in se je vse zgodilo zelo hitro, bolj rečeno nepričakovano. Občutki so bili mešani - po eni strani, sem se počutila zelo srečno, ker sem v mislih imela, da bom končno imela svojo družino, po drugi strani pa me je bilo strah, ker je bila zaradi poteka hormonske terapije nosečnost zelo rizična ali v skrajnjem primeru – nemogoča. Zavedala sem se dejstva, da lahko vsak trenutek doživim splav …

Kako je potekala nosečnost? Slednje zaradi interspolnosti najbrž ni bilo preprosto?

Kot sem že omenila, je nosečnost potekala zelo rizično. Dobrih sedem mesecev sem morala biti v postelji, nisem se smela premikati. Imela sem pogoste spremembe razpoloženja, včasih sem se soočala z depresijo. Nisem se počutila koristno. Morala sem tudi prilagoditi terapijo, ker obstoječe nisem imela možnost prekiniti, hkrati pa je tudi nisem smela prejemati v celoti, kar je pustilo določene posledice. Nosečnost je bila zame težka izkušnja, o kateri nerada govorim.

Kaj pa sam porod - kako je potekal? Ste imeli glede specifike rodil primerno strokovno oskrbo? Je bila to za vas težka izkušnja?

Belgija je zelo razvita država na področju medicine. Ves čas so zdravniki spremljali moje stanje in so bili na razpolagi za vse, kar sem potrebovala. Samega poroda se ne spomnim, ker nisem bila v stanju zavesti. Je pa bila zelo težka izkušnja.

Je bilo z Nicom po porodu vse v redu? Kašni so vaši spomini na prvo spoznavanje malega princa? Ste kot interspolna oseba lahko dojili?

Hvala bogu je bil Nico zelo zdrav novorojenček, pa tudi kasneje se ni soočal s kakšnimi hudimi boleznimi. Po porodu ga nisem takoj videla, ampak ko sem ga zagledala, sem začutila, da je ves moj svet.

Dojiti ga žal nisem mogla zaradi že omenjene hormonske terapije. Posledično sem bila v zelo slabem zdravstvenem stanju in sem rabila nekaj časa da se postavim na noge. Po porodu sem se soočala z depresijo in hudimi bolečinami, zato so zame ti spomini težki in neprijetni.