Anja Malešič je svoje cilje v letošnji Kmetiji več kot uresničila. Želela je namreč pokazati, da se znajde tudi v podeželskem okolju, kar ji je nedvomno uspelo, saj se je izkazala na vseh področjih, poleg dela pa je celo blestela v areni.

Anja, ste zadovoljni s tem, kako ste se predstavili gledalcem?

S sodelovanjem v letošnji Kmetiji sem več kot zadovoljna. Vsi ljudje okoli mene so ponosni name in to je meni najbolj pomembno. Žal mi je edino, da sem zadnja dva tedna malo popustila, kar se tiče dela in taktik, ampak bila sem preveč psihično in fizično izčrpana.

Že res, da smo vas letos spoznali v malce drugačni luči, a še vedno se zdi, da pa vas čisto zares ne poznamo. Malce slutim, da se za smehom in komunikativno naravo skriva Anja, ki jo pokažete le redkim?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Laura: Nik je bil zadnja kaplja čez rob mojim izkušnjam z moškimi

Kar se je zdelo, da bo ostalo skrito, je na plan privrelo v zadnjih dveh dneh. Kaj se je zgodilo med Nikom in Lauro, da je slednja s solzami v očeh stopila pred kamere?

Jaz sem po naravi zelo hiperaktivna oseba in definitivno imam svoje osebne travme, ampak na Kmetijo sem prišla pokazati sebe in ne reševati svojih osebnih problemov. Rada bi, da se me ljudje spominjajo po meni in moji osebnosti, ne pa po tragičnih zgodbah in problemih.

Prišli ste do samega konca, pa vendar večkrat omenili, da nimate želje po zmagi. Kako to – se ta želja ni porodila niti tedaj, ko se je izkazalo, da možnost za zmago obstaja?

S Tamaro sva se verjetno narobe izrazili, ko sva rekli, da nimava želje po zmagi. Normalno, da bi vsak želel zmagati, ampak biti zmagovalec Kmetije ni tako enostavno. Poleg aren in fizičnega napora  je tukaj še ogromno taktiziranja, manipuliranja in psihičnega napora. Nekateri tekmovalci so se na Kmetijo celo pripravljali s tem, da so si natisnili pratiko, gledali stare sezone šova, analizirali dvoboje in igre ... Tako, da jaz psihično niti fizično nisem bila pripravljena vložit toliko truda. Moj cilj je bil priti čim dlje. Tudi ko smo se bližali finalu, sem bila enakega mnenja, ker meni je groza iti v areno in ne veselim se bojev, niti nimam borbenega duha v sebi. Toliko, kolikor sem bila vesela, da ostajam v igri, tako mi je bilo istočasno muka, ko sem pomislila, da me čaka še ena arena.

Kaj vam pomeni Tamarino in Timovo prijateljstvo?

Brez Tamare in Tima bi jaz verjetno odšla že dosti prej domov. Poleg tega, da sem imela notri prijatelje, sem istočasno imela tudi oporo. Lepo je, ko veš, da imaš nekoga v bližini, ki se veseli tvojih uspehov in ki je ob tebi, ko si na dnu. Mislim, da je vsak, ki je gledal moje dvoboje oz. arene, opazil, da sem imela daleč najboljše in najglasnejše navijače, kar v takih trenutkih pomeni ogromno.  

Ste tudi po koncu šova ostali tako povezani?

Po Kmetiji smo seveda ostali v stikih. S Tamaro se vidiva bolj pogosto, ker živiva 10 minut narazen, s Timom pa se dobimo predvsem na kosilu, skupaj še z lanskimi tekmovalci, s katerimi smo ostali dobri prijatelji ( Alen Ploj,  Nuša Maloprav, Franc Rajšp, Maja Omerhodžič).

Kako na vašo udeležbo v Kmetiji gledajo vaši domači?

Moji domači niso imeli pojma, da letos znova sodelujem. Vedeli so samo moj fant in tri prijateljice, ki so tudi prišle na obisk. 

So odzivi v javnosti letos drugačni, kot minulo sezono?

Odkar se je Kmetija začela predvajati, je naporno iti že samo do trgovine. Ljudje se radi slikajo in sprašujejo o šovu, in jaz se z veseljem slikam in kako rečem, ampak včasih je stresno, še posebej, ker  ljudje sprašujejo vprašanja, na katera ne morem odgovoriti – recimo, kdo je zmagal, kako poteka snemanje …