Kdor vsaj malce bolje pozna Sonjo Javornik, dobro ve, da je po duši rojena mati. A čeprav pero vihti že več kot tri desetletja, njene osebne življenjske zgodbe ne polnijo stavki, po katerih je goreče hrepenela vrsto let. Sonja se je namreč zaman trudila zanositi, želja po materinstvu pa se ji ni izpolnila niti s pomočjo umetne oploditve. Danes o tem sproščeno pripoveduje, saj je že dolgo tega, ko se je soočila sama s seboj in občutki, ki bi jo kmalu pognali prek roba. Strokovnjakinja eksperimenta Poroka na prvi pogled nam je tako v intimnem klepetu razkrila, kaj vse je prestala in kako je sprejela žalostno resnico, da ne bo nikoli rodila otroka.

Kako krivično je lahko življenje, kajne? Toliko truda, pa vse zaman …

Res se mi je vedno zdelo skrajno bizarno, da sem ravno jaz, ki sem že od malega oboževala otroke in sem bila varuška več deset, morda kar stotim otrokom, ostala brez … To je bila dolgo moja velika rana, še posebej, ker so mi naprej metali, da sem karieristka. In sem hitela razlagati, da pač bežim v delo tudi zato, ker pač nimam družine … No, po umetnih oploditvah me s takimi očitki ne ganejo več, saj je bilo teh šest poskusov umetne oploditve resnično napornih za psiho in telo. Zdaj torej vem, da sem res poskusila čisto vse, pa ni uspelo.

Kaj se je dogajalo s telesom v tem obdobju umetnih oploditev?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Salzburg - mesto z eno najlepših adventnih tradicij

Čeprav so praznični sejmi na voljo tudi v Sloveniji, je treba priznati, da naši severni sosedje znova in znova dokazujejo svojo mojstrsko izpeljavo teh dogodkov.

Hormoni, ki ti jih dajo, da stimulirajo jajčeca in da telo umetno spravijo v stanje nosečnosti, vplivajo tudi na vse drugo, kar pomeni, da sem recimo doživela volčjo lakoto - basala sem se s čokolado, ko sem imela v ustiš še kislo zelje in sem bila nad sabo zgrožena, saj sem sicer vedno imela mero in se nisem nikoli prenažirala. Od takrat razumem, kakšna sreča je, če imaš hormone v ravnovesju, saj sicer dejansko ne moreš kontrolirati teka. Včasih sem se recimo prav bala, da se mi bo trebuh razpočil, ker sem se nažirala z neprimerljivo večjimi količinami kot kadarkoli prej, ampak me niti ta strah ni ustavil … Potem so se mi v enem mesecu zlomili tri zobje, kar se mi ni zgodilo nikoli prej in nikoli kasneje, torej tudi na trdnost zob vplivajo hormoni in ni vse samo stvar higiene. Ponoči sem se zbujala in nisem mogla spati, ves čas sem hodila na stranišče - torej ne Keglove vaje, ampak hormoni so tisti, zaradi katerih imamo težave, saj recimo kasneje spet ni bilo več tako … Popoldan sem še hitela na Rožnik, ko sem si dala zvečer prve injekcije, pa sem naslednji dan komaj prisopihala do stanovanja. Skratka, stranskih učinkov je bilo res ogromno, saj sem imela zelo velike doze hormonov, ker se jajčniki niso dobro odzivali, vse ostalo telo pa je trpelo na polno …

To pa ni bilo vse, kajne? Kakšen je bil vpliv na vaše psihično stanje?

Najhujše od vsega so bili trije dnevi po koncu, ko se je izkazalo, da poskus ni uspel in sem dobila menstruacijo. Čeprav sem prvi dan zaključila s terapijami, je bila očitno tri dni v telesu še dovolj velika doza hormonov, da sem bila samomorilna. Sicer sem z umetnimi oploditvami začela pri 38-ih letih in sem do takrat že sprejela možnost, da ne bom imela svojega otroka, a sem postala nenadoma tako obupana, da sem vsakič - torej šestkrat po tri dni  razmišljala samo o tem, kateri način samomora bi bil res učinkovit.

Vas je bilo zaradi teh nenadnih občutkov strah, da svoje misli uresničili?

Ja, tako zelo, da si nisem upala niti v avto, saj sem ugotovila, da me vleče k temu, da bi se zabila v kakšno steno ob strani. Na oknu sem razmišljala, ali naj skočim - pa sem v 2. nadstropju in sem se bala, da bi bila ’samo’ invalid … Čeprav sem racionalno sama sebe spraševala, kako to, da bi se rada ubila, ko pa sem se že sprijaznila s tem, da ne bom imela otrok in pred umetnimi na samomor sploh nisem pomislila, je bilo nekaj močnejše in sem se dejansko sama sebe takrat bala. Skratka - tudi samomorilce danes razumem, ker bi v tistem času zlahka bila med njimi, če bi le bolje prenašala pogled na kri ali če bi to trajalo dlje, da bi recimo uspela vmes dobiti dovolj tablet ali kaj vem kaj …

Ste ob vseh teh stiskah imeli oporo?

Po prvi taki izkušnji sem v prihodnje prosila svoje najbližje, da me v tistih dneh ne pustijo same. Na srečo imam ob sebi kup dobrih ljudi, tako da so mi pomagale prijateljice, domači, sploh družbe nečakov sem bila strašno vesela, ker sta bila zelo razumevajoča, čeprav sta bila v nižjih razredih OŠ.

Kdaj so se črne misli razblinile?

Čim so hormoni popustili, nisem bila več samomorilna in nisem mogla niti verjeti, kako grozljivo so vplivali na moje misli.

Misel na materinstvo danes ni več vaša velika rana. Ste pomirjeni?

Sprejela sem, da ne bom imela otrok, ker če imaš otroke res rad, imaš rad vse - ne samo svojih! in okoli mene je vedno res veliko otrok, zdaj se igram že z otroci tistih, ki sem jih previjala pred desetletji.