Prizna, da je na svoja sinova ponosna, ker si kruh služita s tistim, kar rada delata, a hkrati dodaja, da ji ni bilo vedno lahko. Po ločitvi je namreč morala najprej sestaviti sebe in se sprijazniti, da bo sinova vzgajala sama, čeprav sta imela stike tudi z očetom.

Prisrčna gospa, ki v vsakem trenutku najde toplo besedo in prijazen nasmeh, je vzgojila krasna sinova, ki ju obožuje vsa Slovenija. »Vsak od staršev se trudi po svoje, nekateri imajo bolj, drugi manj srečno roko pri vzgoji. Jaz moram priznati, da večjih težav s sinovoma nisem imela, čeprav sta si po značaju zelo različna. Vid je denimo veliko bolj vztrajen kot Domen. Če sem mu za neko stvar rekla 350-krat ne, je vprašal še 351-ič in nenehno preverjal, ali sem si morda premislila. Domen se je hitreje sprijaznil in je odnehal že pri tridesetič. Sicer pa sta bila oba dokaj radovedna otroka. Ko me je Vid pri šestih letih vprašal, kaj je posilstvo, sem mu morala najprej razložiti, kaj je ljubezen. Dve leti mlajši Domen je nekaj časa poslušal, potem pa odšel, saj je bil premajhen, da bi ga to zanimalo.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Panettone: priljubljeno italijansko sladico lahko pripravite doma

Panettone v decembrskem času zavzame prodajne police. Zakaj pa ga letos s tem preprostim receptom ne pripravite kar sami?

Samostojna fanta

Amanda ni svojih sinov nikoli zavijala v vato. »Ko sva se z njunim očetom ločevala, sva jima to povedala prijazno in jima dopovedala, da imata dva domova, tako pri meni kot pri očetu. Nisem pa nikoli spraševala, kako je bilo pri očetu, kaj so jedli, kaj so počeli, ali ima oče kakšno prijateljico … Nisem namreč želela, da bi jima bilo neprijetno. Ko sta to spoznala, sta mi določene stvari povedala sama.«

Mama bratov Valič je bila kot mati samohranilka zaradi službenih obveznosti veliko zdoma, zato sta fanta kmalu postala samostojna. »Že zelo zgodaj sta si znala kaj skuhati, zlikati in poskrbeti za vsakdanja opravila,« pravi in doda, da je bila zgodba zase šola, saj je Amanda učiteljica slovenskega in angleškega jezika. »Nikoli nismo bili na isti šoli in zato ju nisem učila. To bi bila nočna mora, saj sem podobno zgodbo namreč preživljala sama. Moja mama je bila učiteljica fizike in tehnike, jaz pa njena učenka. V šoli je nisem klicala ne mama in ne tovarišica, saj sem se zmeraj izognila poimenovanju. Je pa res, da sem morala za določeno oceno znati več kot moji vrstniki. Je pa moj poklic vplival tudi na vzgojo mojih otrok. Vedno sem pazila, da sta sinova uporabljala knjižni jezik. Ne bom pozabila, kako je Vid v gimnaziji napisal seminarsko nalogo za slovenski jezik, ki je bila katastrofalno slaba, in bila sem pošteno jezna, ker me ni prosil za pomoč in niti ni uporabil številne strokovne literature, ki jo je imel na voljo doma. Si pa zaradi izražanja še zdaj pridemo občasno navzkriž. Z Domnom ni težav, saj v gledališču veljajo določena pravila, Vid pa včasih reče kaj, kar mi ni pogodu. Takrat ga pokličem ali mu pošljem sporočilo. On pa se vedno izgovarja, češ da pri nastopih uporablja pogovorni jezik.«

Vid in Domen sta bila po besedah njune mame kot najstnika dokaj neproblematična. »Nisem si delala utvar, da moja sinova ne bosta pila alkohola in počela neumnosti. Vedno sem jima postavila uro, kdaj morata biti doma, a tega nikoli nisem preverjala in še danes ne vem, ali sta se je držala. Nisem tako kot nekateri starši ponoči bedela in ju čakala. Rekla sem si, da moramo graditi na obojestranskem zaupanju, če pa se bo kaj zgodilo, me bodo tako ali tako poklicali iz policije ali bolnišnice.«

Rodbina Valič ima mogočen igralski pedigre, in to že tretjo generacijo, skoraj vsi pa so igralci. »Sinov s tem nikoli nismo obremenjevali. Vida sem peljala v gimnazijskih letih v gledališče, kjer je nastopal Jurij Zrnec, ki je naredil nanj velik vtis, sicer pa vse do konca gimnazije ni vedel, kaj bo počel v življenju. Je pa vseskozi sodeloval v impro ligi. Potem se je odločil, da gre delat sprejemne izpite na AGRFT. Prvič mu ni uspelo, drugič tudi ne, potem je obupal. Čeprav nisem imela pojma, kaj je to stand up komedija, sem ga podpirala v prizadevanjih, da bi uspel, in ni mi žal, zato ker je v tem našel svojo srečo. Domen je bil na sprejemnih izpitih uspešen, dokončal je akademijo in našel delo v gledališču, sicer pa je bil vse do konca srednje šole plesalec. Ponaša se z drugim mestom na svetovnem prvenstvu, kjer sta se s soplesalko pomerila v sklopu desetih plesov. Lepa leta so bila to, čeprav sva bila vse vikende na tekmovanjih.«

Brata sta vse do lanskega leta kar šest let stanovala v skupnem stanovanju. »Ko sem pozvonila pri njiju in rekla, da je mama prišla na kavo, je eden ali drug rekel: 'A ravno zdaj?' Jaz pa sem odvrnila: 'V redu, se vidimo pa drugič.' Nikoli nisem spraševala, zakaj tako, ali sta imela razmetano stanovanje, sta bila utrujena in so ju čakale obveznosti. Zdaj živita vsak v svojem stanovanju, k meni pa prihajata vedno skupaj, saj so skupna kosila naša domena.«

Amanda Mlakar, ki ne dela več v prosveti, ima svojo založbo, pred kratkim pa je izdala tudi prvo pravljico Tri miške. Ljudje jo velikokrat sprašujejo, ali je ponosna na svoja sinova. In ona pravi: »Predvsem sem vesela, da sta našla poklic, ki ju veseli, in da ne hodita v službo z odporom.«